Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
KANADSKA PROZA PRVIČ: KEATH FRASER - ROGETOV TEZAVER (3171 bralcev)
Nedelja, 30. 5. 2010
kristinas



Kanadska proza

Pozdravljeni v novem ciklu oddaj Tu pa tam, ki geografsko še zmeraj ostaja na drugi strani oceana. V preteklih tednih smo se z zgodbami mudili v vroči Mehiki, tokrat pa potujemo na sever ameriške celine, v prostrano gozdnato deželo hokeja in javorovega sirupa. Kanada je po svoji površini osupljivo velika, druga največja država na svetu, po številu prebivalcev na kvadratni kilometer pa osupljivo prazna in pusta, nekje na samem svetovnem dnu. Po svoji zgodovini je mlada, po svojih zgodbah, ki so jih pisala številna ljudstva, velika in tragična. Domorodni Indijanci in Inuiti, francoski in angleški kolonizatorji, priseljenci z vseh strani sveta danes sobivajo znotraj meja multietnične države. Nasprotja in kulturno-politična trenja med njimi - predvsem med francosko in angleško jezikovno skupnostjo - pa obstajajo še dandanes. V tokratnem ciklu se bomo osredotočili na izbor kanadske književnosti v angleškem jeziku, ki se precej razlikuje od francosko-kanadske, njenega kulturnega zaledja in položaja.

Kanada se je skozi dvajseto stoletje razmeroma počasi otresla vplivov nekdanjega britanskega imperija. Kolonialna pogojenost mišljenja in delovanja se je namreč globoko zasidrala v mentaliteto naroda. K temu je svoj vpliv prispevalo še specifično geografsko okolje: »veliki beli sever« ter divjina, ki vzbuja v prebivalcih občutek skrivnostne privlačnosti in hkrati grozljivega strahu pred neznanim, strahu pred Drugim. Omenjena vpliva poveže pojem, ki ga literarni kritiki pogosto povezujejo s konstituiranjem kanadske kulturne identitete, to je »the garrison mentality« ali »garnizijska mentaliteta«. Izvira iz kolonialne podobe vojaških garnizij v izoliranih, utrjenih in medseboj nepovezanih mestih, kot zgodovinsko pogojenega načina poseljevanja dežele. Namerna fizična izoliranost, ki je temeljila predvsem na strahu in obrambi pred sovražnimi elementi novega okolja - divjo naravo ali domorodci - je močno vplivala tudi na sodobni čas. Deželo in njene prebivalce zaznamujejo zaprtost pred spremembami ter odpor do vdiranja novih, neznanih vplivov in izzivov neposrednega okolja. Če je v istem zgodovinskem času ameriško osvajanje divjega zahoda, prestopanje t. i. »the last frontier« oziroma »poslednje meje« štelo za poligon preizkušanja moči in moškosti, kjer je bil prostor celo za romantične zgodbe in robat humor, pa je osvajanje kanadske divjine pri tamkajšnjih prebivalcih vzbujalo občutek osamljenosti in tesnobe.

Šele v drugi polovici prejšnjega stoletja se je dežela postopoma začela otresati te bivanjske groze in hkrati oblikovati svojo lastno nacionalno kulturno identiteto. Sedemdeseta leta dvajseta stoletja so po odmevnih literarnih študijah kritika Northropa Fryeja in njegove študentke, najbolj znane kanadske pisateljice Margaret Atwood, prinesla prevrednotenje kanadskih kulturnih mitov in arhetipov ter prožila val samozavedanja in kulturnega nacionalizma.

Shizofreno naravo kanadske identitete pa usodno določa tudi soseščina enega najvplivnejših svetovnih narodov, ki govori isti - angleški - jezik. Območje največje poseljenosti v Kanadi je prav meja z ZDA, nekakšen talilni lonec, kamor se v zadnjih desetletjih stekajo imigranti z vsega sveta in s seboj prinašajo tuje vplive, Kanado pa potiskajo na neogibno pot globalizacije. Med pogostimi temami v kanadski literaturi je tako - prikrita ali ne - protiameriška drža v obliki mile satire ali raje iskanje kompromisa med krepitvijo lastne nacionalne identitete, specifike in prepoznavnosti na eni ter odpiranju zunanjim vplivom na drugi strani.

O čem kanadski literarni ustvarjalci še pišejo? Če so njihovi južni sosedje na piedestal postavili zgodbo o uspehu, potem lahko za Kanadčane rečemo, da raje ali vsaj bolj pogosto pišejo o neuspehu in jalovosti, borbi za preživetje in temačnem usihanju upanja. Pogost je binom narava-človek, v katerem je narava praviloma upodobljena kot neukrotljiva sovražna sila, včasih tudi kot božja intervencija. Z njim pa je povezan tudi drugi par ruralno-urbano, ki običajno izzveni v priznavanju moralne premoči podeželju in naravi, v kateri je najti čistost in nepokvarjenost. Iskanje lastne identitete v območju medkulturnosti in dialoga z Drugim, potapljanje v temne vode jaza, pot v osamo, v objem divjine, iskanje potrditve lastnega obstoja in osvoboditve, hkrati pa odličen smisel za satiro in ironijo - vse to so glavni elementi kanadskega pisanja.

Svoj prvi vrhunec je kanadska književnost doživela po drugi svetovni vojni, ko so pisatelji, kot denimo Mavis Gallant, Norman Levine, Margaret Laurence in Irving Layton v kanadsko pisavo vtkali modernistične vzorce. Njihova dela so bila med sodobniki in kritiškimi kolegi praviloma sprejeta z neodobravanjem in slabimi ocenami. Po letu 1967, ko je Kanada proslavila svojo stoto obletnico neodvisnosti, je država finančno izdatneje podprla založniško dejavnost, razmahnilo se je tudi delovanje literarnih revij, ki predstavljajo pomembno stopnico v karieri vsakega literata na kanadski sceni.

V poznih devetdesetih pa se je država že lahko pohvalila z bogato mero mednarodnih nagrad za književnost. Michael Ondaatje je leta 1992 postal prvi prejemnik prestižne Bookerjeve nagrade za roman The English Patient (Angleški pacient), leta 2000 in 2002 sta mu sledila še Margaret Atwood z romanom The Blind Assassin (Slepi morilec) in Yann Martel z romanom Life of Pi (Pijevo življenje). Carol Shields je leta 1995 prejela Pulitzerjevo nagrado za leposlovje za delo The Stone Diaries, kasneje, leta 1998 pa še t. i. Orange prize, ki se podeljuje izključno ženskim pisateljicam. Prejemnika nagrade za leposlovje v angleškem jeziku IMPAC Award pa sta postala tudi Alistair MacLeod (leta 2001) in Rawi Hage (leta 2008). Danes je tako Kanada na zemljevidu literatur sveta prepoznavna po svoji specifični pisavi in izvrstnih književnih ustvarjalcih.

Keath Fraser

Zgodba nocojšnjega večera z naslovom Rogetov Tezaver je delo kanadskega pisatelja Keatha Fraserja (1944 - ), ki je poznan predvsem kot avtor kratkih zgodb in literariziranih memoarjev. Fraser je prejemnik prestižnih kanadskih nagrad za književnost (denimo Ethel Wilson Fiction Prize in Canada First Novel Award) ter oster kritik kulturne politike Britanske Kolumbije, province, kjer živi in o kateri pogosto piše. V sedemdesetih je študiral v Londonu, kasneje kot univerzitetni predavatelj deloval v Calgaryju, nato pa se je v celoti posvetil pisanju in se vrnil v rodni Vancouver. Tega mesta, kot pravi, »ne bi mogel zapustiti. Ne predstavljam si, da bi živel kjer koli drugod in poskušal pisati o tem kraju. Kljub vsem slabim stranem bivanja tu, je to mesto, kjer je privilegij biti pisatelj. To je tako deviški teritorij.«

Pisateljevo delo je poleg lokalne zanesenosti zaznamovala tudi redka bolezen, motnja govora, zaradi katere je pogosto povsem izgubil nadzor nad svojim glasom. Po dolgih letih nezmožnosti kontrole glasov, ki so prihajali iz njegovega grla, ter zdravniškega prepričevanja, da je težava psihološkega izvora, in po tragičnem trenutku, ko je njegova žena padla v nezavest, on pa ni mogel poklicati na pomoč, so mu naposled le postavili diagnozo: spazmična disfonija. Svojo borbo za glas je opisal v knjigi The Voice Gallery: Travels With a Glass Throat (Galerija glasov: Potovanja s steklenim grlom), ki je izšla leta 2002 in govori o avtorjevem potovanju po Novi Zelandiji, Avstraliji, Južni Afriki, Veliki Britaniji, Irski, ZDA, Indiji in Šrilanki. Na tej poti se je srečeval z ljudmi s podobno težavo, s specialisti za glas ter razmišljal o pomenu in vlogi, kompleksnem čudežu in usodni krhkosti človeškega glasu.

Geografske reference eksotičnih delov sveta, kamor je Fraser potoval, se pojavljajo v njegovi prozi ob boku lokalnim zgodbam iz domačega Vancouvra. Zdi se, da v njegovih delih od zahodne kanadske obale preko Pacifika teče tanka vez, ki se dotika krajev in kultur Daljnega Vzhoda. Njegovo pisanje postane metafora nevidne, a močne medsebojne povezanosti človeštva, hkrati pa so njegovi junaki ujeti v vzorce tujskosti: so tujci drug drugemu in sami sebi.

Kritiki Fraserja prištevajo med najbolj nadarjene pisce nove generacije. Njegov slog izgrajujejo vznemirljive podobe in presenetljive metafore, plodovit nabor idej ter gosto tkanje jezika, v katerem stoji vsaka beseda premišljeno na svojem mestu. Izjemen in raznolik je tudi opus likov, ki jim je vdahnil življenje.

Zgodba Rogetov Tezaver z izvirnim naslovom Roget's Thesaurus, ki jo bomo poslušali nocoj, je prvič izšla v pisateljevem prvencu Taking Cover (V zavetje) leta 1982, skupaj še z osmimi drugimi kratkimi zgodbami, ki se dotikajo tem, kot sta ljubezen in izguba, pisatelja pa zanimata tudi uporaba in zloraba jezika. Čeprav zgodbe govorijo o ovirah in nezmožnosti komunikacije, so - ironično - stilno zelo raznolike in povedne, take, da jih bralec ne pozabi zlahka.

Rogetov Tezaver je komaj dve strani dolga, a zgoščena pripoved o Petru Marku Rogetu, zdravniku, ki se je ukvarjal tudi z naravno teologijo in leksikografijo, v zgodovino pa se je vpisal kot avtor dela Thesaurus of English Words and Phrases (Tezaver angleških besed in fraz), torej slovarja, v katerem so besede razvrščene v razrede in skupine po sorodnosti.

Življenje tega vélikega Angleža je bilo priča umiranju njegovih najdražjih in posledično težkim obdobjem depresije, iz katere se je reševal predvsem z neumornim in natančnim delom: zbiranjem, grupiranjem, razporejanjem, vzporejanjem, protipostavljanjem besed. Njegov Tezaver je z dopolnitvami in izboljšavami za časa njegovega življenja izšel v osemindvajsetih ponatisih, s stališča devetnajstega stoletja pa je na področju leksikografije in jezikoslovja sam opravil ogromno delo.

Fraser v zgodbi sledi glavnim mejnikom Rogetove biografije, hkrati pa mu uspe ujeti asociativno moč jezika in njegovo bogastvo, ki je obsedalo tudi Rogeta. Slog pisanja je minimalističen, stavki se zdijo mestoma nepovezani, odsekani, nit zgodbe natrgana. Kljub temu pa je prvoosebna pripoved 90-letnega Rogeta tako zgoščena in stisnjena, da se tudi na videz nepovezano z lepilom asociativnosti poveže v ganljivo pričevanje o sovisnosti življenja in jezika, nemoči komunikacije ter odrešujoči moči jezika.



Literarne oddaje Tu pa tam so podprte s strani MOL, v okviru programa Ljubljana-svetovna prestolnica knjige 2010.

















Komentarji
komentiraj >>