Ponedeljek, 24. 5. 2010
Katja in Pia
Premiki v sodobnih praksah uprizarjanja seveda terjajo spremenjeno razumevanje funkcije dramaturga. Kako lahko le-to deluje v praksi, nam je zadnjič na primeru lastnega dela obširno razložil Peter Stamer. Tokrat pa nam bo o tem ravno iz potencialno produktivne pozicije neizkušenosti in nevednosti spregovorila teoretičarka uprizoritvenih umetnosti, bivša vodja dunajskega Tanzquartierja, Martina Rusham, v dramaturško očitno zelo premišljenem predavanju.
Odlomki predavanj, ki so v organizaciji Maske spremljali festival Ukrep, bodo zavzeli sledeča dva Teritorija teatra. Drugi del nocojšnje oddaje bo pripadel Uni Bauer, prvi del pa si je priborila Martina Rusham. Prisluhnimo torej njenim razmišljanjem o sodobnih »dramaturgijah sodelovanja.«
V nadaljevanju bomo poslušali del predavanja Une Bauer, ki se je prav tako zgodilo na festivalu Ukrep. Mlada Zagrebčanka, sicer doktorska študentka plesa in performansa na londonski univerzi Queen Mary, se je problema dramaturgije lotila iz nekoliko nekonvencionalne smeri.
Poslušajmo, kako se v njenem razmišljanju gledališka funkcija dramaturga in dramaturgije prenese na polje virtualnih socialnih mrež, kot sta Facebook ali Twitter. Vloga dramaturga v procesu nastajanja predstave kot nekoga, za katerega se predpostavlja, da ve, je preživeta. Pa je res lahko novi dramaturg že kar medij sam, neka neosebna virtualna socialna struktura?
Ukrepali sta Katja čičigoj in Pia Brezavšček
Komentarji
komentiraj >>