Poslušalstvo vseh spolov, danes je 25. maj! Živel Dan mladosti! To je nekoč pomenilo: »Vse najboljše tovariš Tito«. Voščilo in štafeto mladosti so mu izročali najboljši pionirji. Kdor mu je izročil štafeto, ga je Tito pobožal po glavici in mali učenec je bil deležen zgodovine. Manj srečni so uzrli le Titove parole na šolskih spričevalih. Brez dokazov znanstvene stroke je veljalo, da ima vodilo »učiti se, učiti se in še enkrat učiti se...«, nekakšen pedagoški efekt.
Malo kasneje se dodali še motiv. To je bila domovina. Učimo se, da bi kaj znali in tako koristili domovini. Domovina pa je bila njeno ljudstvo in če smo mi Titovi in Tito naš potem je bil poleg ljudstva tudi »On« tisti, ki smo ga z svojim znanjem osrečevali. Stare in mlade tovarišice-učiteljice so večkrat namignile, da moramo biti pridni, drugače bo Tito žalosten. »On« nas je v vsaki učilnici gledal dol z zidu. Na fotografiji je poziral z rahlim nasmeškom, kar je pomenilo, da je z nami dokaj zadovoljen, predvsem pa smo imeli zagotovilo, da »On« že ve čemu sedimo tam dan za dnem.
Po preobratu so ga sneli z zidu. Z njim so izginili tudi tovariši in tovarišice, pionirji in pozdrav »Zdravo«, čez noč so prišle gospe in gospodje učitelji, predvsem pa je prišla svoboda za vse. Tako so govorili in tako zvenijo fanfare še danes! V to svobodo in demokracijo smo stopili tako, kot se vstopa v raj. En korak, nekaj nove politične tehnologije, nekaj vojnega herojstva, nekaj parol in simbolov, in že smo vsi vnebovzeti naravnost v pravični, svobodni demokraciji. Vzdušje je bilo enkratno, narodna enotnost na vrhuncu in pomladnik Ivan Oman je takrat lepo ubesedil prva leta tega narodnjaštva: »Ni važno če so pismeni, važno da so naši.«
Rajska vrata so se zaprla za bratstvo, predvsem pa za enakost, pa še za nekaj drugih bojda »tujih« elementov, ki so odleteli z državljanskih seznamov. Mi pa smo se še vedno učili in učili, vedno bolj. Na gimnaziji so nas začeli nazivati z intelektualci. Vsakokrat, ko so izustili »Vi, bodoči intelektualci«, so hoteli, da bi okusili bližajočo odgovornost, vendar zdaj ne do domovine ali države, temveč do družbe. To pa je bilo nekaj novega in to začenjamo razumeti šele zadnja leta! Na fakulteti nam je postalo dokončno jasno, da nas šolajo le zato, da bi zasedli in učinkovito izvajali svoje družbeno-profesionalne pozicije v bojda demokratični, vsekakor pa vedno bolj kapitalistično proizvajajoči družbi.
Počasi smo dobivali občutek do kod vse seže ta nova svoboda. Padla je v trg, v svobodno divjino privatiziranja. Kasnejši novorek fleksibilnosti, mobilnosti in drugih dinamik ter tekočih agregatnih stanj na trgu dela je mladim napovedal negotove čase. Po inštalaciji bolonjske reforme je postalo dokončno jasno, da sta univerza in akademija dokončno postali mrtvi psici in z njima vred vsi študenti, ki jima še verjamejo.
Če je moč tovarne aplikabilnega znanja še jemati kot svobodne univerze, potem dober tek. Nekdaj potencialni nosilci politične odgovornosti danes ne zmorejo več formulirati ničesar, kar bi segalo dlje od kratkoročnega interesa njihovih lastnih riti. Študentska hrana, postelja, žur. Borijo se le še za preživetje. Pionirski duh, ki se podaja v neznano ali v že znano, da bi ga ponovno premislil, si lahko natisnejo le še na majice v obliki raznih modnih ikon revolucije in tako čakajo na veliki čudež ali kar revolucijo, ki že prihaja in bo vse odrešila.
Ne vstop Slovenije v agresivne vojaške pakte, ne bolonjska reforma jih ni tako silovito pognal na ulice kot predlog zakona o malem delu. Študenti, ki se na ulicah zavzemajo za nizko plačano delo namesto, da si se zavzemali nazaj za svobodne univerze in dostojen študij, ki jim ga je ukradla reforma, preprosto niso več študenti. Vendar tudi delavci več niso. Položaj resda ni zavidljiv. Nekdaj smo se učili, da bi kaj znali. Danes se učimo zato, da bi morda nekoč delali in to po deset ali več ur na dan, za določen čas, brez pogodbe, brez plačanih prispevkov in tako naprej.
Metati granitne kocke v fasado parlamenta in v policiste in to v imenu prekernega študentskega dela pomeni dvojni strel v prazno. Še dobro, da se je ta bolj ali manj sprovociran incident zgodil, drugače bi celo obveljalo, da so demonstracije uspele in dosegle svoj namen. Morda se bo zdaj komu onkraj moraliziranja posvetilo, da niso zgrešili le tarče, temveč tudi motiv. Do takrat ostajamo čez glavo potunkani sredi hudo črne teme in večina nas nima pojma, kaj nas drži med korakom.
Tako imenovani študenti so krotko privolili, da so jim tehnokrati pred nosom speljali univerzo z obljubami v boljši in še bolj specializiran delovni jutri. Malokoga je srečala slutnja, da je tisti jutri ali stara dobra bodočnost v rokah le enega in edinega napredka in napredovanja vse bolj tehnicirane, proizvajajoče družbe, ki brez meja leti v slabo neskončnost. Z modnimi ikonami na majicah vred so in smo postali del logike družbenega in tako razumljeni in vrednoteni le po naši koristnosti in učinkovitosti za proizvodni sistem.
Ko so nam, bodočim intelektualcem, nekdanjim pionirjem, namenili vloge v novi postsocialistični družbi, so nam seveda pozabili povedati, da smo kot družbena bitja v svojih vlogah postali povsem zamenljivi in navsezadnje tudi odvečni. Čemu se torej še učiti, učiti in učiti? Motiv je zgolj še ta, da bi postali visoko specializirani, ozko profilirani idioti, ki imajo dobre možnost na trgu dela in majhne, da bi nas kdo izpodrinil in nadomestil in skoraj nikakršne, da bi to sodobno obliko revščine kakorkoli razumeli.
Štafeto naše mladosti lahko po specialističnem teku na dolge proge akademskega idiotiziranja izročimo le še družbi, ki neskončno napreduje in proizvaja. Če pa ste v njenem norenju našli svojo lastno menedžersko žilico in poslovno priložnost za svojo malo privatno in na skromen kupček nakopičeno srečo potem vas bomo prepustili vašim demonom.
Danes, 25. maja, leta gospodovega 2010, na Dan mladosti, imamo vso pravico do radosti, veselja in vsaj nekaj upanja v drugačno bodočnost od te, ki se zdaj tiho plazi že v naša telesa in dobrika kot edina možna, nujna in v nebesa vodeča. Dragi pionirji ne čakajte na revolucijo! Revolucija je že tukaj, vendar ne vaša temveč družbena. Vsak dan nam ponudi nekaj revolucionarnega in čas je, da tem kreacijam, zmazkom in hibridom postavimo meje. Tukaj naj stoji "No pasaran"!
Za občestvo vseh spolov spisal Igor B.
Komentarji
komentiraj >> Re: DAN MLADOSTI ... 30 let kasneje
dr. [25/05/2010]
dober komentar
eden redkih v zadnjih dneh
odgovori >>