Študentsko organiziranje, kot smo ga poznali do prejšnje srede, je bilo rojeno v študentskih demonstracijah konec šestdesetih. Bilo bi tragično, če bi z zadnjo demonstracijo zamrlo. Val političnih, medijskih in siceršnjih obtožb s strani drugih javnosti je treba ovreči. Predvsem pa s pomočjo dogodkov pred parlamentom na novo skalibrirati zrcalo, v katerega se nihče - razen morda premierja - ne gleda rad.

Val obtožb in klicev k odgovornosti na račun organizatorjev s strani politike je zgrešen, ker domačih izvoljencev, ki bi za lastne besede in dejanja v zadnjih dveh desetletjih prevzeli odgovornost, ni niti za vzorec. Celo minister Pogačnik je nedolgo tega formalno odstopil zaradi osebnih, in ne vsebinskih razlogov. Pa jih ni bilo malo. Na drugi strani je politična kilometrina Gregorja Golobiča očitno nekoliko daljša, saj se je v javnih nastopih neposrednemu pozivanju k odgovornosti organizatorjev demonstracij izognil. Verjetno je smatral, da je šlo zgolj za napako.

Mediji večinskega diskurza v kazanju s prstom skoraj soglasno sledijo zgolj lastnim in refleksom "malega človeka". Bilo bi bolj primerno, če bi njihove reflekse zamenjala refleksija. Organizatorjem lahko očitamo marsikaj. Težko pa, da niso opravili vloge prohibitorja alkohola, saj so v napovedih zborovanja samoiniciativno pozivali pristojne inšpektorje, gostince in trgovce k pozornosti ter preventivnemu ravnanju. S tem so naredili več, kot na primer organizatorji vsakoletnega planiškega praznika poletov. In pitja! Če bodo pravica do javnega zbiranja in organizatorji zborov postali talci kebrovega zakona, bo imela ta država kmalu resnejše težave, kot so jajca in granitne kocke v parlamentu.

Pavla Gantarja ob tem skrbijo poškodbe kipcev na pročelju spomeniško zaščitenega hrama demokracije. Poudarja tudi, da česa podobnega od leta 1968, odkar se sam udeležuje demonstracij, ni videl. Sredin vandalizem po njegovih besedah nima primere. Nima primere? Ali pogled Pavla Gantarja onkraj oken predsedniških soban ne seže več? V sredo je demonstriralo več deset tisoč javnih uslužbencev v Bukarešti. Na Tajskem smo priče izrednemu stanju. Na ulicah Aten, Pariza, Rima, Berlina, Londona in drugih zrelih demokracij, kot jih včasih ljubkovalno kliče tudi Pavel Gantar, so podobni prizori tako rekoč stvar folklornega abonmaja. In nenazadnje: če Pavel Gantar terja spoštovanje do zakonodajne institucije, predlagamo, da z ukrepi začne v poslanskih vrstah. Poslance smo izvolili, poslance dostojno plačujemo, pogosto pa smo deležni kvečjemu parlamentarnih fars in medstrankarskega onaniranja. Javnomnenjske ocene o ugledu javnih inštitucij parlament že leta postavljajo tako rekoč na začelje.

Če Pavla Gantarja skrbijo poškodbe kipcev, naj med prihajajočimi parlamentarnimi počitnicami pač poskrbi, da bo nekaj več sredstev namenjenih za njihovo obnovo, nekaj manj sredstev pa za redna vzdrževalna dela v državnem zboru. Osebje bo na novo pisarniško pohištvo, nove osebne računalnike, tepihe na določenih hodnikih in na nove ploščice v toaletah ob parlamentarni menzi pač kako leto počakalo.

In medtem ko Pavel Gantar mladino, ki je v sredo kričala pod njegovim oknom, vsevprek označuje za vandale, pozablja pa, da zna biti med njimi tudi kak Joschka Fischer, bomo tokrat izjemoma kompliment namenili policiji. Delovala je taktno in zadržano. Po besedah njenih predstavnikov celo "sorazmerno". Mi bi dodali, da "obratno sorazmerno". Bo policija tudi v prihodnje na dobro mero predrznosti odgovarjala zadržano? Ali pa bo pendreke in solzivec uporabljala že v primeru manjših provokacij? Katarina Kresal morebiti upravičeno preklinja dan, ko je popustila pritiskom javnosti in odpovedala nakup vodnega topa. Tistega vodnega topa, ki je bil pred dobrim mesecem zaradi krize pač predrag, danes pa bi ga javnost verjetno pozdravila.

Del objektivne odgovornosti za sredine nerede nosi tudi organizator. Kljub temu, da naj bi, skladno z določili Zakona o javnih zbiranjih, shod uradno prekinil. To bodo pokazali naslednji dnevi. Bilo pa bi tragično, če bi sredini dogodki vodili v morebitno omejevanje pravice do javnega zbiranja in izražanja stališč. In drugič: ne smejo imeti vpliva na vsebinsko razpravo o predlogu Zakona o malem delu. Trg študentskega dela je potreben korenitih sprememb. A ne na način, ki zateguje že tako zategnjen študentski pas, hkrati pa nastanitvena in štipendijska vprašanja pušča odprta. Študentsko organiziranje je potrebno prevetritve, na kar že leta opozarja tudi Radio Študent. A ne na način, s katerim bo najstarejša skupnostna radijska postaja njegova kolateralna žrtev.

Predlog Zakona o malem delu je do zdaj delil domačo javnost. Kar je bolje, kot da javno mnenje parcialno vtirjajo granitne kocke. V tem primeru bodo trenutne mokre sanje pogajalsko ojačanega ministra Svetlika kmalu postale naša skupna nočna mora.

Komentar je spisal Lan.