Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Art-Area 154: skupinski razstavi Par lijevih cipela / Rdeča: Barva spola v videoizsekih (3510 bralcev)
Sreda, 26. 5. 2010
mcolner



V 154. ediciji oddaje Art-Area, ki povzema in reflektira dogajanje na prizorišču sodobne likovne umetnosti, se bomo tokrat posvetili dvema aktualnima dogodkoma v Ljubljani in Zagrebu, ki sta zaznamovala dogajanje v preteklih tednih. V zagrebškem Muzeju suvremene umjetnosti se v teh dneh zaključuje tematska skupinska razstava z naslovom 'Dve lijeve cipele: Povratak u stvarnost u istočnoj Europi', ki jo je zasnoval in pripravil kurator Tihomir Milovac. V nadaljevanju prisluhnite pogovoru z njim, v katerem odkriva nekatere detajle zasnove in izbora.

V ljubljanski galeriji Photon se odvija skupinska razstava z naslovom 'Rdeče: Barva spola v videoizsekih', ki predstavlja izrazito mednarodni nabor umetniškega videa in predstavlja izključno ženske avtorice. Te obravnavajo vprašanje družbenega spola z različnih gledišč sodobnega časa. Razstavo je zasnovala umetnica in kuratorka Evelin Stermitz, ki je tudi odgovarjala na vprašanja o zasnovi in strukturi razstave. Več v nadaljevanju!



V zagrebškem Muzeju suvremene umjetnosti se je v sredini aprila odprla obsežna skupinska razstava 'Par lijevih cipela: Povratak u stvarnost u istočnoj Europi'. Kurator Tihomir Milovac je s tem obsežnim izborom, ki obsega avtorje iz skoraj vseh kotičkov nekdanje in današnje vzhodne Evrope, izpostavil večplastno problematiko percepcije umetnosti izven zahodnih centrov moči.

Prostor vzhodne Evrope, čeprav izjemno raznolik glede na tradicijo in zgodovino, se izpostavlja kot posebno področje, ki ga globoko zaznamuje tako imenovana totalitarna preteklost. Kot zapiše Milovac, je idejo za tovrstno postavitev našel v preteklih razmišljanjih o postkomunističnem stanju v deželah, ki so takšen sistem preživele. Projekt se ukvarja s simptomi heterogenih situacij v vzhodnoevropskih deželah, kritiko in afirmacijo tega z današnje perspektive utopičnega projekta.

Razstava tako z vsebino izbranih del predstavlja in raziskuje razlike med dojemanjem zahodne in vzhodne sodobne umetnosti dvajset let po padcu Berlinskega zidu, raziskuje percepcijo zahoda do vzhoda, ki se vselej povezuje na komunistično preteklost. Na drugi strani zahodne umetnostne institucije prepoznavajo za relevantno le tisto umetnost onkraj nekdanje železne zavese, ki se kritično obrača do lastne preteklosti in sedanjosti. Zahodni svet tako z velikim propagandnim zamahom pripoveduje zgodbo o nečloveškem režimu, ki je pustil tako globoke posledice, da so vidne še dve desetletji po njegovem propadu.

Zahodni svet se tako na vseh nivojih, prav tako pa tudi na umetniškem, prizadeva za ohranitev trenutnega družbenega stanja, čeprav se tudi ta šibi pod bremenom lastne nevzdržnosti. Preteklost vzhoda je dogmatično sprejeta kot slaba in to se izkazuje na vseh mogočih nivojih. Razstava 'Par lijevih cipela' je ena redkih, ki se tematike loteva z druge perspektive in v obzir jemlje različna dejstva iz dane preteklosti.

Postavitev v razstavnih prostorih novega zagrebškega muzeja je obsežna in pregledna, saj ima vsak avtor svoj lasten prostor za predstavitev in ilustracijo svoje ideje. Avtorji in njihova dela so izjemno raznoliki, kakor so različna tudi ozadja, iz katerih izhajajo, in generacije, katerim pripadajo.

Pa naj izpostavimo zgolj nekaj umetnikov s pričujoče postavitve, ki najbolj prepričljivo izkazujejo in prikažejo svoje ideje o preteklem in trenutnem prostoru in času. Šejla Kamerić se v nemočni poziciji gole, krhke ženske, sprašuje o hinavščini zahodnega umetnostnega ustroja, ki uporablja povsem drugačne parametre za obravnavo umetnikov iz vzhoda. V preprosti fotografiji, na kateri se pojavlja avtorica sama, se upira zahodnemu stereotipu vzhodne umetnice in asociacijam kot so komunizem, nacionalizem ali vojna. Šejla Kamerić s svojo pozo povzema slavno risbo Van Goghove ljubice in ob tem pripisuje citat, ki ga želi generalizirati: »Kako je mogoče, da na tem svetu obstaja sama, zapuščena ženska?«

Dokumentarnega pristopa se loteva Andreas Fogarasi, ki je obiskoval nekdanje kulturne objekte na Madžarskem in beležil njihovo usodo po propadli prvotni namembnosti. S tem postavlja vprašanje skrbi za kulturo, ki je bila v času zloveščega totalitarizma bolje plasirana med širšo populacijo delovnega ljudstva. Monumentalnost modernističnih arhitekturnih projektov in njihova ideja po pluralizaciji kulturnih dobrin se izkazuje kot popolno nasprotje tranzicijskega časa, ki je nekdanjo infrastrukturo izkoristil v povsem tržne namene ali jo prepustil popolnemu propadu.

Vprašanje pomembnih trenutkov v zgodovini nekega prostora je povzela Andreja Kolunčič v dvokanalnem videu, kjer je raziskovala pota dveh pomembnih voditeljev na prostoru Hrvaške v zadnjih 50 letih, Franja Tuđmana in Josipa Broza Tita. Dvorec v Tikvešu je služil kot rezidenca in protokolarni objekt. Umetnica poskuša s pomočjo priče, nekdanjega uslužbenca dvorca, rekonstruirati en samcat Titov dan ter na drugi strani srečanje Tuđmana in Miloševića tik pred uničujočo vojno leta 1991. Prav slednji sestanek priča o bizarnosti protokolov in propagandni vrednosti tovrstnih srečanj, ki v javnost pošiljajo zgolj podobe prijateljskega rokovanja, medtem ko samo srečanje ne prinaša nobenega napredka.

Andreja Kolunčič je video dela kot re-enactmente izvedla v značilno surovi in neobdelani maniri. Neukost snemalca, pomanjkanje montaže in boljše idejne zasnove lahko hitro prepričajo gledalca, da odneha z gledanjem predolgih in zmedenih kadrov brez vsakršne formalne vrednosti. Vsekakor bi uspela avtorica s pravim, morda celo igranim re-enactmentom doseči veliko bolj prepričljive učinke v izkazovanju banalnosti tovrstnih posvečenih prostorov in določenih trenutkov v zgodovini nekega prostora.

Razstava 'Par lijevih cipela' tako prinaša več različnih vsebinskih pristopov samih umetnikov, ki je tudi nekakšen ohlapen povezovalni element celote. Tihomir Milovac tako združuje družbeno kritiko, utopične projekte in obsesivna umetniška opažanja in beleženja določenih situacij. Zaradi boljšega razumevanja celotne razstave, smo se obranili na kuratorja razstave, ki je pojasnil nekaj dodatnih dejstev o tej skupinski razstavi. Sledi torej Tihomir Milovac.





















Nadaljevanju obsežnega intervjuja lahko v zvočni obliki prisluhnete na spletni strani Radia Študent. Razstava 'Par lijevih cipela' se jutri zaključuje, zato lahko le upamo na njene ponovne gostujoče postavitve.




V mesecu maju sta bili v Ljubljani na ogled kar dve likovni razstavi, ki sta se tematsko oprli na feminizem. Konec tedna se je v Galeriji P74 odprla razstava z naslovom 'Feministična umetnost v Sloveniji', do 11. junija pa bo v Galeriji Photon na ogled razstava 'Rdeča: Barva spola v videoizsekih'. Že po samem kodeksu Radia študent podpiramo javne akcije, ki opozarjajo na pojave diskriminacije in spodbujajo opravnomočenje marginaliziranih skupnosti. Metoda za obravnavo tovrstnih agitacij pa ni promocija, temveč kritična misel, zato bomo najprej opozorili na tiste vsebine, ki utegnejo delovati kontraproduktivno.

V oddaji Art-area smo že na nekaj mestih opozorili na problematično brendiranje umetnosti znotraj nacionalnih ali tematskih sklopov. Zdi se, da se je razstava 'Feministična umetnost v Sloveniji' v galeriji P74 ujela na eno izmed teh zank. Razstava je nastala na podlagi diplomske naloge Ane Grobler, ki je v skladu z univerzitetnim študijem zasnovala tematsko precej široko polje raziskovanja.

Pri razstavi je problematična predvsem manifestivnost, saj naj bi ponujala neke vrste pregled feministične umetnosti v nacionalnem okviru. Kontekst nacionalnosti je sicer zelo pragmatična rešitev, ki pa ni docela konsistentna s prakso, saj pred letom 1991 dejansko ne moremo govoriti o slovenski, temveč o jugoslovanski umetnosti. A če pozabimo na najbolj banalen politični kontekst, se moramo opredeliti vsaj glede nepopolnosti izbora.

Dobrodošlo je, da so vključena tudi dela mlajših avtoric in dela, ki so nastala v zadnjih desetih letih. Nesprejemljivo pa je, da so iz izbora izvzete nekatere izmed glavnih protagonistk zgodnjega feminističnega gibanja kot sta na primer Marina Gržinić in Aina Šmid. Pomena njune video produkcije in družbeno političnega delovanja ne moremo zanikati, saj sta bili prvi in še danes zelo odmevni avtorici, ki sta lokalno feministično umetnost postavile v mednarodni kontekst.

Če bi želeli zabeležiti pogoje, ki so omogočali produkcijo feminističnih del, ne moremo gledati zgolj s perspektive institucionalizirane umetnostne produkcije, temveč z vidika alternativnih gibanj. Ne moremo zamolčati vpliva agitacij feministične skupine Lilit pri Škuc Forumu v sredini osemdesetih ali delovanja lezbijk. Verjetno bi bilo potrebno opozoriti tudi na učinek video produkcije, ki je nastala ob ljubljanski Hard Core sceni z bendom, kot so bile Tožibabe.

Opozoriti velja tudi, da je feministično gibanje politični projekt, zato bi bilo smiselno v okviru umetnosti upoštevati tudi javne akcije, kot so Vstaja Lesbosov in podobno. Zdi se, kot da se iz feminističnega gibanja nekako umetno poskuša zelo kirurško odstraniti lezbično perspektivo. Gibanje za emancipacijo žensk in gibanje za emancipacijo lezbijk se med seboj razlikujeta, a med njima bi morala obstajati vsaj tiha solidarnost, ne pa ekskluziva.

Bolj podrobno analizo izbora del v okviru raziskave Feministična umetnost v Sloveniji bomo podali ob izidu knjige, ki bo sledila v drugi polovici letošnjega leta. Želeli smo opozoriti le na nekaj nekonsistentnosti, za katere upamo, da bodo odpravljene v tiskani izdaji.

Druga razstava 'Rdeča: Barva spola v videoizsekih' v Galeriji Photon je bolj konsistentna, verjetno tudi zato, ker je zelo osredotočena na ozko tematiko. Hkrati je omejena tudi na video medij. Kustosinja razstave Evelin Stermitz, ki je tudi sama umetnica, razpolaga z zelo širokim naborom feminističnih del, ki jih zbira na portalu ArtFem TV. V razstavo so vključena dela osmih mednarodnih umetnic. Predstavljajo se Barbara Agreste, Ana Grobler, Michelle Handelman, Kika Nicolela, Suzy Okamoto, Duba Sambolec, Iris Selke in idejna vodja Evelin Stermitz, s katero smo se pogovarjali o idejnih izhodiščih za razstavo.



Razstava 'Rdeča: Barva spola v videoizsekih' je v Galeriji Photon na ogled še vse do 11. junija.



Toliko za danes o sodobni vizualni umetnosti s strani ekipe tokratne Arterije in Radia Študent. Naslednja oddaja se bo zgodila v sredo, 9. junija, ob isti uri in na isti frekvenci. Oddajo sta vsebinsko pripravila Miha Colner in Ida Hiršenfelder.



Komentarji
komentiraj >>