LALI PUNA, New Wave Syria, 31. 5. 2010; Gala hala- Metelkova mesto, Ljubljana

* Ljubljano je v torek prvič obiskala ena najvidnejših varovank nemške založbe Morr Music, zasedba Lali Puna. Berlinsko založbo Morr Music, ki jo od njenega začetka, leta 1999 vodi Thomas Morr, smo na valovih Radia Študent zelo podrobno spremljali še v časih delovanja eminentne oddaje Ground zero Daniela Mežana. Založba je tedaj z imeni kot so B. Fleischmann, Mum, Lali Puna, Ms. John Soda, Tied & Tickled Trio vzbujala zanimanje s svojo indietronično, indieelektrončarsko, melanholično držo, za katero je zanimanje na prehodu scene v post punk, eighties revival rahlo izvodenelo saj se pri Morr Music niso odmikali od prej omenjenega zvoka.

Prikupna založba Morr Music s svojimi izdajami seveda še vedno vzdržuje svoj že v preteklosti začrtani tempo. Če so varovanci Morr Music praviloma nastopali izven oziroma blizu naših meja, smo že lani imeli priložnost na mini festivalu Morr Music, znotraj Festivala Pomladi, videti in slišati simpatične lo-fi indie zasedbe in posameznike kot so: It's a Musical, Borko in Sin Fang Bous, ki je med drugim s svojo skladbo preboj dočakal v ameriški nanizanki Weeds. Takrat maloštevilno občinstvo se je na koncertu Lali Puna podeseterilo in vzdušje pred koncertom je bilo, tudi zaradi ogrevanja domačih New Wave Syria, v prijetno valujočem pričakovanju.

Okoli enajste ure so na oder stopili člani zasedbe Lali Puna: pevka in klaviaturistka Valerie Trebeljahr, kitarist Markus Acher, sicer tudi član pri nas že videnih The Notwist, ter skupaj s Branderjem tudi član zasedbe Tied and Tickled Trio, bobnar Christoph Brandner in klaviaturist Christian Heiß. Zasedba, ki svoj zvok gradi na spajanju nežnega neoprijemljivega vokala, kitarskega zvoka in melanholičnih elektronskih zvokovnih manipulacij je začela umirjeno in nas že na začetku spomnila na Notwist, razumljivo saj je kot maloprej omenjeno, Acher član te zasedbe, katere vpliv je prežemal začetne takte torkovega koncerta. Dobro uro trajajoč koncert, je ponudil priliko, da smo se v počasnem ritmu sprehodili skozi skoraj desetletje trajajočo ustvarjalno pot zasedbe. Po štirih izdanih koncertnih albumih, ki nikoli niso radikalno odstopali od njihovega na prvencu zastavljenega zvokovnega izrazja, so imeli precej materiala, ki pa so ga zapakirali v za občinstvo delujočo celoto. Koncert je po uvodnem melanholičnem sanjarjenju, ki se je malenkost preveč razvlekel, na izrazni moči pridobil na koncu in vso intenziteto strnil v časovno dobro odmerjenem dodatku.

Koncert zasedbe Lali Puna je bil precej razpoloženjski, odseval je, tako kot njihovi albumi, nek odmev generacije po tridesetem, nekaj kar v svojih besedilih tako fatalno genialno zaobjame James Murphy z LCD Soundsystem. Lali Puna se mu na nek način približujejo, tako zvokovno kot lirično. V slednjem niso tako močni, čeprav izazno plavajo v istem ''izpraznjeno-polnem'' prostoru. Enostavno in dobro izpeljano bi lahko rekli za njihov ljubljanski nastop. Pričakovano je bilo, da bodo imeli dober nastop, da pa jim je uspelo prijetno razgreti in razgibati publiko je bila prijetna popestritev.

V Gala Hali je lalipunarila Katja Preša