Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
ZAGREB: Od ubranega plesišča do angažiranega gledališča (3388 bralcev)
Sreda, 2. 6. 2010
Zala Dobovšek



V Zagrebu se te dni izteka 27. Tjedan suvremenog plesa, festival, ki v hrvaški prestolnici zdaj velja že za dodobra etabliran dogodek, na kar opozarjajo ne le uveljavljeni gosti, predvsem tudi polno zasedene dvorane. Letošnji festivalski program je zapolnila tudi predstava To Whom It May Concern?, ki je nastala v okviru Beyond Fronta in pod koreografskim podpisom Rosane Hribar in Gregorja Luštka. Poleg njiju v projektu pleše še šest hrvaških plesalcev/plesalk, ki sta jih koreografa izbrala na avdiciji. Celotna skupina je torej proces začela bolj ali manj brez predhodnega medsebojnega poznanstva in glede na to dejstvo, se je v končnem rezultatu izoblikovala presenetljivo kompaktna plesna materija, ki ji ne manjka gibalne sinergije, izvedbene doslednosti pa tudi samoironije, ki je vložena predvsem v nanosih verbalnih sekvenc.

To Whom It May Concern? nepretrgoma - skozi gib, besedo ali pogled - preigrava moč, zmuzljivost in pluralnost pojma Koncepta, ki se že skoraj oprijemljivo sprehaja med izvajalcem, skupino in občinstvom. Metoda verižne reakcije, ki jih včasih načne le sramežljiv pogled, se preko obvladovanega kolektivnega plesnega valovanja skupine že kaj kmalu lahko razdrobi v posamezne plesne jezike, ki ponujajo pravšnjo mero izpostavljanja posameznih identitet izvajalcev. Repetativnost slik in gestikulacij ter natančen posluh za dogajanje na odru in precizen gib na površje rišejo poznavanje in kontinuirano raziskovanje giba, ki ga utrjujeta Rosana Hribar in Gregor Luštek. Nedvomno zanimiv plesni projekt, ki ga bo v poletnem in jesenskem času moč videti tudi pri nas.

»Ovo je predstava koja zna svog neprijatelja. A mi znamo da je naš neprijatelj Katolička crkva« vztrajno in zanosno ponavlja Narator, ki ga je režiser Oliver Frljić - v prid poudarjene dokumentarnosti, distance in gledališke angažiranosti - umestil v uprizoritev Pomladno prebujenje (Buđenje proljeća), ki je nedavno doživela premiero v Zagrebačkom kazalištu mladih. Izvirno protestantsko okolje je Frljić, sicer brez kakšnega globlje izčiščenega koncepta, spreobrnil v katoliško in s tem hlastno stopil na žulj občinstvu naroda, v katerem je 80% populacije katolikov. Zato ne glede na to, da na umetniški ravni uprizoritev sicer ne dosega presežkov, je poteza sama po sebi, priznajmo, hrabra.

Klikni za veliko sliko: To, kar gledamo na odru, namreč že dolgo ni več Wedekind, ampak že kar prekomerno prirejen scenski kolaž, ki niza izključno prizore, kjer naj bi špricalo od idejne in psihofizične provokativnosti – predvsem prvi prizor, ki s serijo stiliziranih nelegalnih koitusov napove duhá predstave. Dramski tekst je brutalno razsekan, nenehno interveniran, skrajšan, časovno razmetan, »oplemeniten« z izmišljenimi prizori (kot na primer Wendlin mučen prikaz splava) in prerešetan z medijskimi ter statističnimi izjavami, ki zaobjamejo tako aktualne pedofilske afere, negotovost sporazuma Hrvaške z Vatikanom kot tudi faktografskost splavov v državi in splošni podton nacionalne homofobije.

Še tako zapriseženega svobodomisleca prešine, ali nista takšni premestitev in priredba teksta vendarle malo preveč za lase privlečeni in sploh preveč umetno napihnjeni, da bi učinkovali na način, kot so si ga ustvarjalci – no, ja, režiser - najbrž zamislili: šokirati, postaviti ogledalo in naposled ugledati. Kričeče, krčevite, prepotencirane igralske interpretacije, ki so umeščene v odrski prostor z minimalno scensko opremo, preskakujejo med pretiranim ponazarjanjem in posledičnimi hladnimi izstopi, a kljub širokemu izboru dokumentarnega materiala jedkih aktualnih vsebin in srditi antiklerikalni nastrojenosti gledalec pravzaprav izve le malo novega; nov je le kontekst – surova družbena realnost tokrat pač seva skozi medij gledališča. Ampak nasilno, plastično, z namerno odsotnostjo psiholoških nastavkov in brezosebno. Že v redu, ampak Wedekind pa spet ne more biti toliko »kriv« za vse to, no! Šala.

Mejo je prečkala Zala Dobovšek.

 



Komentarji
komentiraj >>