* Eksplozivna sodobna punk'n'roll scena se zadnje desetletje razvija tudi s pomočjo zanimivega belgijskega tria The Experimental Tropic Blues Band. S svojim ekspresivnim punk rockovskim pristopom secirajo razvejano tradicijo rockovskih zvokov, ki se napajajo tako z bluesovskim ječečim počelom kot tudi s countryjaškim razvratnim principom.

Ekshibicionistični trio se je zbral že leta 2000 in ga sestavljajo bobnar Devil D'Inferno, kitarist in kričač Dirty Wolf ter drugi kitarist Boogie Snake. Pred dobrima dvema letoma so izdali svoj prvenec »Hellelujah«, ki je predstavljal dokončen prodor na širšo sodobno evropsko rockovsko prizorišče. Še pred tem so za kultni belgijski film »Ex Drummer« posneli odlično punk-bluesovko raztrganko »Mexican Dream Blues«. Kmalu je sledila tudi njihova najbolj razvpita turneja »Ex Drummer Tour«, ki jih je popeljala na številne evropske odre. Zaradi preveč doživetih nastopov na takratni turneji, so imeli kar nekaj težav s predstavniki zakona. To jih ni ustavilo. Trdovratneži so lansko leto izdali svoj drugi album »Captain Boogie!«, ki je še bolj trden, umazan in razuzdan, v primerjavi z njihovim prvencem.

Njihovo domiselno razstavljanje in ponovno sestavljanje ritmov bluesovske in countryjaške zgodovine je kreativno zlepljeno s punk rockovsko uporniško držo in neposrednim rockovskim zvočnim udarom, ki se zelo uspešno prepleta z veseljaškim rock'n'roll vodilom. Njihovi vzorniki so zelo različni, kar se čuti tudi ob poslušanju albuma »Captain Boogie!« Gre za zelo slogovno raznolik glasbeni izdelek, ob katerem vam niti sekundo ne bo dolgčas. Če se v prvi polovici spogledujejo s pristopi, ki na trenutke spomnijo na kakšnega Jona Spencerja ali celo Captaina Beefhearta, potem nas kaj kmalu popeljejo tudi v svet Hazila Adkinsa, ob koncu albuma pa slednjega zelo spretno spletejo s svetom starih očakov bluesa - morda bi se lahko na trenutke v naše misli brez problema prikradel celo Blind Willie Johnson ali kakšen podoben stari maček. No, da se razumemo: ob omenjanju vseh navedenih, gre vendarle zgolj za zvočne odkruške, ki vplivajo na celoten zvok Belgijcev, ki je sicer zelo avtorski, pester in sodobno zaokrožen. Glede na to, da je zasedba brez basista, je zvočna celota presenetljivo bogata in homogena. Sicer imajo fantje številne raznolike vzornike, kot so Bo Diddley, Alan Vega, The Cramps, Andre Williams. Nič čudnega, da so si večkrat delili odre s Spencerjevimi Heavy Trash, s Kid Kongom, slovitimi The Cramps in tudi z divjimi rock'n'rollerji Jim Jones Revue. Belgijska trojica se je pred kratkim mudila na svoji prvi ameriški turneji, ki prav gotovo ni zadnja, glede na to da gre za zelo perspektiven trio, s celovitim, a hkrati tudi raznolikim pristopom do sodobnega rock'n'rolla.

Celoten album je zvočno ravno prav »našpičen«, dinamika med posameznimi skladbami je odlična, izvajalski pristop je korekten in iskriv, tako da gre za zelo privlačen album, ki ga bodo Belgijci v živo predstavili tudi v Ljubljani, in sicer že to sredo na FV Festivalu, v Menzi pri koritu.

pripravil Branko Škerjanc