Margaret Atwood
Avtorica, katere zgodbo bomo predstavili nocoj, Margaret Atwood (1939- ) je - brez pretiravanja rečeno - danes ne le kanadska, temveč tudi svetovna pisateljska superzvezda. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je v kultni monografiji Survival: A Thematic Guide to Canadian Literature (Preživetje: Tematski vodnik po kanadski literaturi, 1972) uspela vzpostaviti in v zavesti bralcev in ustvarjalcev literature utrditi prepričanje v nekaj, kar bi lahko poimenovali kanadska literarna identiteta. Piscem te, kulturološko gledano, pisane dežele je bilo do tedaj s strani tujih založnikov mnogokrat očitano, da so preveč »kanadski«, hkrati pa ob pičlih nakladah domačega leposlovja in še bolj pičlih možnostih preživetja v pisateljskem poklicu, nihče od Kanadčanov ni niti približno vedel, kaj bi to lahko pomenilo. Atwoodova je namreč definirala bistvene poteze in tematsko naravnanost kanadske literature. Z valom nekakšnega kulturnega nacionalizma je pomagala naplaviti na obale svoje domovine zanimanje zase in za vzpostavljanje lastne kulturne in literarne identitete. Narodovo nujo po branju lastne literarne produkcije je utemeljila z orisom sodobnih del na komunikativen in duhovit, bralcu prijazen način, ki ga neguje tudi v svojih leposlovnih delih.
Preživetje iz naslova omenjenega dela je nič drugega kot temeljni simbol kanadske identitete, ki povezuje narod in definira njegovo kulturo: boj za preživetje, ki so ga bíli prvi priseljenci z druge strani oceana, boj francosko govorečega prebivalstva za kulturno preživetje po nadvladi Angležev, boj za neodvisnost in kulturno preživetje spričo prevladujočega vpliva ZDA. Danes ostaja ta simbol še zmeraj prisoten kot nekakšen psihološki strah pred izginotjem, izbrisom in se tematizira v zgodbah o ljudeh, ki jim je uspelo preživeti travmatično izkušnjo, vendar zgolj preživeti, odnesti celo kožo, in potlej s seboj nositi grenak priokus izgube.
O specifiki kanadskega literarnega pisanja pričajo tudi ponavljajoče se podobe, ki vključujejo grozljivo temačnost in v led vklenjeno pokrajino kanadskega severa, fascinacijo nad divjo naravo, ki prekriva deželo in hkrati strah ter neprijeten, grozeč občutek bližine tega neobvladljivega okolja. A če verjamemo Atwoodovi, so »Kanadčani nori na dobro nesrečo, posebno če ta vključuje led, vodo ali sneg.«
Margaret Atwood živi in ustvarja v Torontu. Piše romane, poezijo, kratke zgodbe, knjige za otroke in strokovno literaturo. V svojih delih se dotika kulturnih mitov kanadske preteklosti in sedanjosti, ki jih kritično vrednoti, estetsko preoblikuje in posodablja, snov pa pogosto zajema tudi iz svetovne mitske zakladnice. Govori o odnosih med spoloma, feminizmu, potrošništvu in ekologiji. Bralca nikoli ne nagovarja s pozicije moralistke, ki uperi svoj prst proti anomalijam človeške družbe, pač pa razbija in preureja ustaljene miselne vzorce. Prav tako v razmislek ponuja drugačne načine obnašanja in delovanja, pa naj gre za človekovo delovanje v zasebnem ali javnem življenju, za t.i. ženski »empowerment«; to je ozaveščanje in opolnomočenje žensk, ali za ekološka vprašanja in vizijo sveta v prihodnosti.
V kratki zgodbi Slavec z izvirnim naslovom Nightingale, ki jo bomo slišali nocoj, Margaret Atwood od blizu, s povsem intimne perspektive nočnega pogovora, poustvari antični mit o sestrah Filomeli in Prokne. Prokna je bila poročena s Terejem, kraljem Trakije, ki si je na potovanju iz Aten poželel njene sestre Filomele, jo globoko v gozdu posilil in ji odrezal jezik, da ne bi mogla nikomur povedati zgodbe o njegovem zločinu. Filomela je nato stkala tapiserijo in jo poslala svoji sestri, da bi ta izvedela, kaj se je zgodilo. Maščevanje za sestrino sramoto je Prokna vzela v svoje roke: ubila je njunega sina in ga postregla Tereju.
Zgodba ima v literarnih obdelavah različne konce, vsem pa je skupen lik ptice - slavca (etimološko povezanega z imenom Prokne), v katerega se spremeni ena ali obe sestri. Pojavlja se tudi inačica, v kateri sta sestri zamenjani - Terej posili Prokne, Filomela pa se nato maščuje z umorom njunega sina. Te se oklene tudi Atwoodova. Mračnjaško vzdušje, v katerem se odvija pogovor obeh sester, se razliva nekje na meji med sanjami in resničnostjo. Skozi zgodbo nas vodi prvoosebna pripovedovalka Filomela, ki jo obišče mrtva sestra brez jezika Prokna, a se ob koncu zazdi, da je nemara tudi Filomela že mrtva. V kratki zgodbi lahko zasledimo vse poglavitne značilnosti pisanja Atwoodove. Te so: prestavitev mitske zgodbe v sodoben, personaliziran kontekst; gotsko strašljiva atmosfera, ki se giblje med liričnim in ironičnim; tematiziranje ženskega pogleda in učinkovit, a razprt konec, ki ne da odgovora, ampak zaseje celo kopico vprašanj.
Kratka zgodba Slavec je izšla v zbirki The Tent (Šotor) leta 2006, v družbi kratko-kratkih zgodb ali leposlovnih esejev, umnih domišljijskih prebliskov, ki jih odlikujeta ostrina pisave in ostroumnost misli. Širok nabor tem odseva sodobnost, ki jo Atwoodova z rezilom peresa ukroji kirurško hladno in natančno, jo potiska z daljnosežnimi uvidi, ki nas hkrati spravljajo v smeh in obup. Zbirka je kup fragmentov, vaj v slogih in žanrih, kot so bajka, basen, elegija, parabola, scenarij za kratki film; zbir na videz neobdelanih kosov iz pisateljičine delavnice. Njihov skupni imenovalec je zaskrbljenost nad osebno identiteto, ki jo zasipa raznovrstna šara, iskanje zasilnega izhoda, požarnih stopnic iz srca, v katerem je vsepovprek nametano smetje. Atwoodova tako na novo riše arhetipske vzorce in bere mite ter jih vselej ubeseduje s presenetljivih zornih kotov. Mitska bitja dobijo človeške obraze in človeško kri, postanejo ljudje iz sosednje ulice, iz pisarne nadstropje više. Kljub temu pa nove inačice ne zanikajo poprejšnjih in ne posegajo v srčiko mitske pripovedi. Njen prispevek v zakladnico mitskih interpretacij je tako mogoče brati kot palimpsest - pergamentni zvitek, na katerem so v slojih zapisane vse variacije na staro temo, ali bolje, sodobneje, nesnovno mrežo, v kateri nove zgodbe objamejo stare. Poslušajmo torej, kot pravi tudi pisateljica sama, »zgodbo o zgodbi o zgodbi«.
Literarne oddaje Tu pa tam podpira Mestna občina Ljubljana v okviru programa Ljubljana-svetovna prestolnica knjige 2010.
