8. KANTFEST, 5. 6. 2010; Kino Šiška, Ljubljana

* Peter Andrej, pisec pesmi iz Ruš pri Mariboru na razne načine ustvarja in deluje že več kot tri desetletja. Zadnjih osem let je gonilna sila Kantfesta, vsakoletne prireditve, ki jo organizirata CEZAM - Center za mlade iz Ruš in Klub kulturnih ustvarjalcev KU KU iz Maribora. Kantfest podpira mlade in še neuveljavljene pisce pesmi, hkrati pa vzpodbuja starejše, tudi že uveljavljene, da vztrajajo. Pri tem Petru Andreju pomagajo somišljeniki, med njimi Ksenija Jus in člani strokovne žirije. Peter vsako leto objavi tudi nosilec zvoka, ki dokumentira izbrane posnetke z nastopov na festivalu, beleži in ohranja spomin na ta pomemben, čeprav menim, da zelo spregledan vsakoletni slovenski kulturni dogodek. Postavil bi ga ob bok podobno pomembnemu, a podobno premalo odmevnemu Festivalu Sanje.

Doslej so se vsakoletni nagrajenci, ki jih izbere strokovna komisija, po nastopu na festivalu v Rušah v Ljubljani predstavili v KUD-u Franceta Prešerna. Letos je zadeva postala večja, preselila se je v ljubljanski Center urbane kulture Kino Šiška, organizatorji pa so festivalu dodali oznako »mednarodni«. Sicer ne prvič, saj sta že lani na koncertu v Rušah nastopila Paul Tasker in Iona Macdonald, ki sestavljata alt-folk duo Doghouse Roses iz Glasgowa. Letos so Kantfest povezali s koncertom švicarske ustvarjalke Sophie Hunger, a se na žalost zato število obiskovalcev ni ustrezno povečalo.

Minuli petek so se na festivalu v Rušah predstavili vsi prijavljenci na letošnji Kantfest, na koncu pa je nastopila še Neca Falk z Mačjo godbo, kjer sta bila z njo Jerko in Miro Novak. Za povrh so nastopile legende iz Ruš, Lauženki iz nahkasla. Skupina s preloma sedemdesetih in osemdesetih let, zborček, ki je bil več kot to. Svojemu tokratnemu nastopu so rekli, da je akustičen ...

V soboto se je predstavitev Kantfesta v Kinu Šiška začela po natančnem časovnem razporedu, ki so mu razmeroma točno sledili vsi nastopajoči. Peter Andrej je z napovedmi zadevo postavljal v zgodovinsko perspektivo, ki so jo ponazorili nastopi nagrajencev zadnjih treh let. Najprej raper Toxsick, zmagovalec Kantfesta 2008. S pomočjo kontrabasista in podpornega raperja je poskušal s par šalami, par pomotami in nekaj prostega nakladanja dvigniti vzdušje med peščico prisotnih, kar mu je začuda celo dokaj dobro uspevalo.

Sledilo je nasprotje, deklarirano na šanson oprte intimne pesmi veterana Andreja Tomšiča, zlate kante lanskega leta. Andrej Tomšič je povratnik, saj je v prvi polovici osemdesetih vodil zasedbo Slovenska gruda, v kateri je pela tudi Darja Švajger. Izvajali so slovenske ljudske pesmi, v začetku osemdesetih objavili en album, nato pa izginili s prizorišča. Pred kratkim se je Andrej Tomšič vrnil na koncertne odre in lani torej zelo uspešno nastopil na Kantfestu. V soboto se je v Kinu Šiška ustrezno predstavil z zavzetim, tudi navdahnjenim nastopom. Sedaj lahko le čakamo, da posname in objavi kak album. Nekaj posnetkov imate že na razpolago na predstavitveni plošči sedmega Kantfesta.

Nato je - zdi se mi, da nenačrtovano - nastopil še prleški ustvarjalec Tadej Vesenjak, od leta 2003 tako rekoč stalni udeleženec Kanfesta, ki je recimo lani pobral bronasto kanto. Obiskovalcem je povedal, od kod in od kdaj pozna Petra Andreja, zaradi katerega se je tudi lotil tovrstnega izražanja. Zelo energičen, udaren nastop, vznesena izvedba pesmi Mi smo tü zakon, ki je posvečena Kantfestu, nato v valu navdušenja še dve, čeprav - zaradi strogega voznega reda - nepredvideni. Tadej Vesenjak je lani objavil ploščo Samo mrtve ribe plavajo s tokom. Večinoma nastopa sam s kitaro, obstaja pa še nekaj različic, recimo duet z Damirjem Višičem, ki igra sarod ali indijsko lutnjo. Temu rečeta Prlekstanski folkrokbluz. Tretja je skupina Giftna krf - prleški rock & bluestrip z bivšima članoma skupine Dežurni krivci, kitaristom Markom Čušem in bobnarjem Igorjem Ketišem. Ob tem nastopa tudi v duetu s harmonikarjem Danijem Mariničem, kitaristom Boštjanom Imenškom ali orgličarjem Robertom Ivačičem.

Zatem je nastopil nosilec srebrne kante letošnjega Kantfesta, še en samotni jezdec, Marko Grobler, s prav tako obetov za prihodnost polnim nastopom.

Odličen je bil nastop letošnjih dobitnikov bronaste kante, Katarine Juvančič in Dejana Lapanje, ki sta, kot smo izvedeli kasneje, pridrvela naravnost izpred ŠKUC-a. Pred tem niti nista imela kaj dosti počitka po nastopu v Rušah dan poprej. To se v njunem suverenem, izvrstno dramaturško zgrajenem nastopu ni opazilo. Vrhunec sta dosegla s kompleksno razgradnjo in dopolnitvijo pesmi Adamova, ki jo slišimo na samostojnem albumu Ni časa za preroke Dejana Lapanje. Katarina, ki je za omenjeno ploščo prispevala več besedil, je tokrat dodala Evin pogled in pesem Adamova dopolnila z branjem poezije iz pesniške zbirke Ivana Volariča - Feota. Upajmo, da bosta tudi Katarina in Dejan v doglednem času svoje skupno delo zabeležila v ustrezni obliki.

Vemo, da je Boštjan Narat pred kratkim objavil samostojno ploščo Strah je odveč. Na sobotnem nastopu v okviru Kantfesta je kot dobitnik letošnje zlate kante odigral nekaj s plošče znanih pesmi, od Ženske, ki ljubijo pse, preko naslovne Strah je odveč do Odhod domov, ki jo poje skupaj z Mino Špiler iz skupine Melodrom. Mina je bila gostja tudi v tokratni izvedbi. Vrhunec, vsaj zame, pa je bila nova pesem, ki jo je Boštjan Narat napisal nedavno, potem ko je obiskal Fabulo s kitajskimi pesniki in ob tem pozabil iti na predstavitveni koncert Bosanskega psiha Damirja Avdića. Boštjan Narat je očitno na vrhu ustvarjalnega vala.

S tem sta bili za nami skoraj dve uri dogajanja. Nisem pa si mislil, kaj nas je malo pred deseto večerno uro v Kinu Šiška še čakalo! Sicer sem poznal tudi koncertne posnetke švicarske ustvarjalke Sophie Hunger, vendar sem si iz nekih neznanih razlogov predstavljal, da bo nastopila sama z akustično kitaro. S seboj pa je imela celotno zasedbo: tri Švicarje za bobni, basom, pihali in raznimi drugimi glasbili in Nemca s kitaro. A tudi to me ni moglo v celoti pripraviti na tisto, kar je sledilo. Najprej »a kapela« začetek, kot smo s koncertnih posnetkov že vajeni, nato napol akustično nadaljevanje z akustičnimi kitarami in kontrabasom s pesmimi Shape in Drainpipes. Zatem še električna eksplozija z Leave Me With The Monkeys in naslovno pesmijo letošnje plošče 1983 in vse skupaj se je le še stopnjevalo. Drobna, da ne rečem krhka Sophie Hunger je obvladovala oder v vseh pomenih in smislih te besede, se spretno selila od akustične do električne kitare, pa do klavirja in nazaj. Ob tem je ves čas z vsem zanosom in predanostjo pela navdahnjene pesmi, med njimi pa pripovedovala zgodbe. Tako je povedala, da je bila z družino pred šestnajstimi leti kot enajstletna deklica že v Ljubljani in da je oče takrat mladi samostojni državi Sloveniji napovedoval svetlo in uspešno prihodnost, ona pa si je kupila rokavice. Spotoma se je opravičila, da ne govori slovensko, čeprav nas je pozdravila z »Dober večer!«. Pozanimala se je, ali nam je za sporazumevanje ljubša nemščina ali angleščina in kasneje prevedla del pesmi v francoskem jeziku v angleščino. Da bi res razumeli, o čem poje pesem.

Nadvse zavzet in silovit nastop, v katerem so vidno uživali tudi glasbeniki na odru, glasno in navdušeno pa so se odzvali tudi prisotni v dvorani, ki jih še vedno ni bilo niti približno toliko, kolikor bi si jih dogodek zaslužil. Vendar ne bomo stokali, saj smo že navajeni slabega obiska koncertov nam tako dragih ustvarjalcev.
Tokratni obiskovalci so skoraj s skandiranjem želeli dodatek, Sophie Hunger pa jim ni ostala dolžna. Izreden koncert je sklenila s pesmijo Train People, s katero zaključuje tudi letošnji album 1983.

S tem sicer popotovanja Kantfesta po Sloveniji še ni konec. Danes, v torek, so na Ptuju, ta četrtek in petek bodo v Mariboru, v petek, 2. julija, pa se bo Kantfest predstavil tudi v okviru festivala Lent.

pripravil Milko Poštrak