Vrsta Homo sapiens obstaja na Zemlji približno 200 000 let in v tem obdobju smo uspeli doseči marsikaj ter se spremenili iz naravno uboge živali v dominantno vrsto, ki kreira celoten potek na planetu. Skozi zgodovino smo izpopolnili načine kultiviranja zemlje, iznašli različne tehnologije in se pričeli izražati v številnih umetniških zvrsteh. Pristali smo na Luni, v 1500 metrov globokem morju vrtamo luknje in črpamo nafto, nadzorujemo celo vreme in, če bi se nam dalo, bi verjetno lahko preoblikovali kar Zemljo samo.

A kljub vsem tem spremembam in razvoju si moramo eno stvar le priznati. Povsem nobenega pojma nimamo zakaj pravzaprav obstajamo oziroma, kaj naj sploh počnemo. Historično bi sicer lahko rekli, da nas ta napredek sam od sebe pelje proti nekemu cilju, a očitno je, da tega cilja ne poznamo oziroma ne moremo z znanstveno gotovostjo trditi, kaj je. Ohhh, koliko stvari smo raziskali, kaj vse vemo, pa ne poznamo niti same osnove. Kaj ni to žalostno? Mar ni to zgodba vredna objokovanja, morda besa, če nič drugega pa vsaj elegije. Elegije o brezmiselnem tavanju.

Vrženi smo bili v čas in prostor, ga pričeli raziskovati, hkrati pa še tega ne vemo, zakaj ga pravzaprav raziskujemo. Smo povsem v temi z nekaj kresnicami, ki medlo svetijo in kažejo določeno pot, a ne vemo kaj dosti, kam nas bodo pripeljale. Skozi čas smo dobili cel kup instant odgovorov in še več nerazumljivih, filozofsko in znanstveno zapletenih ter težko doumljivih ali sploh verjetnih razlag o teh večnih vprašanjih, a dokončni odgovor se spretno izvija iz našega prijema. Filozofi, duhovniki in številni drugi misleci so se v preteklosti neštetokrat spopadli s tem monstrumom nesmisla, a kaže, da je bila bitka vedno izgubljena. V novejši dobi so s polno bojno opremo nad pošast krenili tudi naravoslovni znanstveniki, a pravega uspeha še niso doživeli. Pa vseeno, upanje umira zadnje.

Pot, ki smo jo prehodili do sedaj, je bila trnova in polna muk, a morda je čas za še en poizkus, še enega Jolija v rokavu, še eno rešitev, ki obeta. Ta oddaja bo namreč posvečena fenomenološkem etosu. Gre za zanimivo misel, ki jo je v istoimenski knjigi obdelal filozof Tine Hribar, mi pa se bomo posvetili predvsem tistim delom te knjige, ki se zdijo ključni za razlago fenomenološkega etosa. V oddaji bomo poizkušali prikazati, kaj pravzaprav fenomenološki etos je, predvsem pa najti teoretsko utemeljitev za njegovo resničnost. Spustimo se torej na pot. Vzemimo pohodno palico, obujmo miselne čevlje in upajmo, da nam v višavah na glavo ne zgrmi kakšna skala ali se nam ne zašibijo kolena.

A začeti je treba na dnu in zato smo za začetek pripravili prizemljitev. Naj namreč nadobudni poslušalec ne misli, da bo v tem kratkem času dobil kozmološki odgovor kje bo človeštvo zaključilo in kako. Prav tako naj si ne dela utvar, da gre za nek holističen prikaz od kod in kam. Gre nam predvsem za utemeljevanje etike, oziroma etosa, ki naj bi služil kot brodnik ali vodnik in nam kazal pot do prave družbe s pravimi medčloveškimi odnosi. Kajti če so pravi medčloveški odnosi, če bomo vedeli kako delovati na medosebni ravni, bomo znali usmeriti tudi celotno človeštvo. Etika kot taka se pravzaprav ne sprašuje, kaj naj storim zgolj na individualni ravni, ampak poizkuša najti ekvivalenten odgovor tudi na ravni družbenega.

Kot bomo videli skozi oddajo se Hribar kar dobro nasloni na Edmunda Husserla in njegovo fenomenologijo, poleg tega pa vključi tudi nekatere druge mislece kot so Fichte, Nietzsche, Kant, Küng in ostali. In sedaj, ko smo se odpravili na pot, je najprej treba dobro zajeti problem. Ta je seveda že bil izpostavljen, a ga Husserl formulira na nekoliko drugačen način. Po njegovem gre namreč za nevarnost vseh nevarnosti. In kakor se ta nevarnost zdi velika, naj povemo, da to ni zgolj videz ampak dejstvo. To je nevarnost vseh nevarnosti in je nevarnost, ki je še kako prisotna.

„Ker na ravni človekove samoosmislitve zares velja le to, kar ima etično vrednost, je tisto, kar je brez te vrednosti, nično. Ni nič vredno, pa naj gre za še tako uspešen umetniški, znanstveni ali kak drug dosežek. Ključen ob vsem tem je občutek ničvrednosti samega sebe kot „starega človeka“, kot človeka pred radikalno samoosmislitvijo in iz nje izhajajočo prenovo ali spreobrnitvijo v novega, etičnega, k absolutni etični ideji usmerjenega človeka. Iz takšnega občutja namreč vznikne nevarnost vseh nevarnosti, nevarnost, ki se izraža skozi utrujenost duha. Kolikor globlja je kriza evropskega duha, ki ne zna najti izgubljenega Smisla, toliko večja je stiska vseh stisk, toliko hujša je utrujenost duha.“

Torej je problem, ki smo se ga odpravili rešiti, odprava nevarnosti vseh nevarnosti, stiske vseh stisk, to pa je umanjkanje smisla. Za reševanje tega problema je potrebno izvesti analizo trenutnega stanja; zakaj nam pravzaprav preti ta nevarnost in šele ko bomo našli srčiko problema, se lahko odpravimo na zdravljenje in reševanje.

Problem pa ne leži drugje kot ravno v arbitrarnosti in iracionalnosti delovanja posameznika in družbe. Znašli smo se v času postmodernizma, ko je na videz vse dovoljeno in ne obstajajo meje ali vrednote, ki bi ta status uspele spremeniti. Izgubili smo smisel in zaradi izgube smisla, horizonta, ki bi ga zasledovali se spuščamo v brezmiselni nihilizem. Podobno stanje, a na drugačen način, je doletelo Husserla po prvi svetovni vojni, ko opazuje nesmiselnost vojne vihre in predvsem neumnost takega početja. Zaradi tega neznosnega stanja se odloči osredotočiti svoj pogled v prenovo stanja in v naslednjih letih poizkusi najti rešitev, ki bi nas zopet vrnila v tire smisla in kozmičnosti, ki nosi razum.

In ravno razum je ena glavnih izhodnih točk sledeče analize. Človek se namreč že kar nekaj tisočletji ločuje od živali in to predvsem po zaslugi razuma. Ljudi naj ne bi vodili zgolj kompulzivni nagoni, ampak nas odlikuje ratio preko katerega urejamo lastno delovanje in se zavestno opredeljujemo za posamezno početje. A tudi to zavestno početje ne koristi dosti, če počne nekaj kar ni pravilno, dobro, resnično. Do resnice pa se je potrebno dokopati in če nam ni podarjena, kar nam v današnjem svetu očitno ni, jo moramo pač poiskati. Doba, ko so velike religije podeljevale smisel našemu ravnanju in nas etično usmerjale je končana, saj živimo v času, ko si je smisel potrebno ustvariti.

Religije so v preteklosti poleg arbitrarnih smotrov povsem nehote uspele izoblikovati neko enotno osnovo in to je bog. Bog namreč v vseh religijah predstavlja vrhovno bitje, tistega najboljšega in najpametnejšega, skratka persono, ki je pravzaprav človek na neskončno potenco. Lahko zatrdimo, da je bog v religijah predstavljal tudi človekov ideal. „Ne glede na odgovore, ki jih moramo glede teh vprašanj šele poiskati, je eno že v naprej jasno. Po Husserlu želi človek postati Bog, hoče biti kljub svoji končnosti Bog.“ In kakor koli se to sedaj sliši paradoksno imamo ljudje pravzaprav kar dobre možnosti bogovi tudi postati. Morda ne ravno v klasičnem smislu, kot si predstavlja večina, a na nek način nam bo uspelo pokazati na božanskost človeka, iz česar bomo izpeljali ključne etične posledice. Da bi prišli do tega razumevanja, pa se moramo odpraviti na pot fenomenološke redukcije in razlage jaza.

Fenomenologija namreč ne raziskuje stvari na sebi in se z obstojem le teh ne ubada kaj dosti, osredotoča se namreč na fenomene. Fenomeni pa so vedno fenomeni za tistega, ki jih opazuje. S tega vidika lahko rečemo, da je jaz pravzaprav v dveh funkcijah. Prvi jaz je tisti jaz v svetu, torej empirični jaz, ki ga opazujem znotraj sveta. Drugi jaz je jaz, ki opazuje. To je tisti jaz, ki sprejema doživljaje, ki pravzaprav sploh omogoča svetni jaz. Ta jaz je transcendentalni jaz, torej jaz, ki je temelj obstoja fenomenov, saj je on pogoj in možnost vsakega nastanka vtisov. Za naš namen je sedaj potrebno ta transcendentalni jaz zoperstaviti bogu in pogledati, v kakšnem razmerju sploh sta.

Bog je po definiciji vsemogočno bitje, ki lahko prosto uravnava delovanje sveta in izpolnjuje sleherno svojo željo že s samo mislijo. Znana je Leibnizova formulacija, da svet nastaja s tem, ko bog razmišlja. V problem ontološke diference se na tem mestu ne bomo spuščali, osredotočili pa se bomo na bivanje boga v svetu, ki je moj svet, torej svet transcendentalnega jaza. Na tej točki pride namreč do fundamentalnega neskladja. Naenkrat sta soočeni dve instanci transcendence, ki naj bi ena drugo pogojevali, kar je po definiciji nemogoče. Pridemo do klasičnega problema kure in jajca, kajti zanima nas, katera teh instanc je pravzaprav absolutno transcendentna in s tem pogoj drugi, ki na ta način izgubi svoj domnevni status.

Kot rečeno, poizkuša Husserl preko redukcije priti do čistega temelja sveta. Njegova pot je podobna Descartesovi in ravno zato se Husserl nanj tudi velikokrat sklicuje. A po njegovem mnenju je v Meditacijah ključna napaka ravno pri odnosu med jazom in bogom. Potem ko Descartes uspešno odkrije temelj, na katerem lahko zgradi celotni svet, se zateče k utemeljevanju nujnosti božjega bivanja. In Descartesov bog ni nič drugega kot mundani bog, torej konkretni tusvetni bog, ki je domnevni upravljalec sveta. Paradoks, v katerega se je zapletel Descartes, nam hkrati tudi že nakazuje izhod.

Če je čisti jaz, torej jaz brez kakršnega koli empiričnega predikata osnova in temelj vsega, lahko zatrdimo, da je ravno ta jaz glavna transcendenca. Kajti „Svet, ki je zame, je moj svet; je svet, ki ni zunaj moje zavesti, marveč si ga kot svoj svet konstruiram prav s svojo zavestjo.“ Pri tem Hribar poudari, da gre za konstitucijo in ne konstrukcijo. A v svetu, ki si ga konstituira jaz, in kjer je jaz pravzaprav transcendentna osnova, nima klasični bog nobenega smisla.

„Urejajoči princip absolutnega, ki je istoveten z absolutnim principom urejanja in/ali reguliranja, lahko najdemo le v absolutu samem, še več, najdemo ga lahko le, če smo mi sami absolut oz. če razpolagamo z motrenjem, natančneje, uzrtjem, ki je absolutno. To, da mundani Bog evidentno ni možen, pomeni, da ga moramo suspendirati; ne samo začasno ampak za vselej. S fenomenološkega vidika bog ne more obstajati kot svetni, natančneje, kot znotrajsvetni bog: kot stvar med stvarmi ali kot navzoče med navzočim. Vse to je, brž ko je navzoče zame, po meni tudi že konstituirano. Ne po meni kot empiričnem subjektu, pač pa po meni kot transcendentalnem subjektu: po meni kot čistem jazu in/ali čisti zavesti, edinem absolutu v fenomenologiji.“

Podobno kot Nietzsche lahko povsem upravičeno rečemo: bog je mrtev. Mrtva je njegova klasična podoba, v kateri se prezentira kot pankreator, vsega, kar je bilo in bo. In tako kot je Nietzsche ustvaril nadčloveka, se Husserel odpravi najti boga v človeku. Jaz, seveda ne empirični, ampak transcendentalni, je namreč po izločitvi boga edini pravi kandidat za zasedbo njegovega mesta. Pa čeprav ta jaz sveta ne kreira, ampak konstituira, je še vedno v svojih lastnostih skorajda identičen. Pri razumevanju vzpostavljanja jaza kot boga pa naletimo še na problem transcendence v imanenci. Namreč, kako je lahko jaz, ki vse nosi znotraj sebe in je sebi lasten, sam pravzaprav zunaj sebe.

Besedna zveza transcendenca v imanenci zveni povsem neskladno in na nek način tudi je, a v primeru fenomenološke analize se izkaže, da gre pri transcendentnemu jazu ravno za to. Transcendentalni jaz je namreč transcendenca v imanenci in sicer na način, da znotraj sveta fenomenov, ki so jazu vsi imanentni, ta jaz izstopa ravno kot transcendentalni temelj. Kljub temu, da je znotraj tega svet vse zajeto v jazu, pa ta jaz na nek poseben način to notranjost ostalega sploh omogoča in s tem predstavlja transcendentalno osnovo.

Čisti jaz na ta način postane bog. Čisti jaz zasede pozicijo klasičnega boga z razliko, da on sam ni znotrajsveten ampak je transcendentalen. Ideja, ki se jo je prej preslikavalo v zunanji svet postane sedaj imanentno notranja in trajno zapisana jazu. Ali drugače: „Fichte, ki radikalizira Kanta se vpraša: ˝Ali si želiš zreti boga, kakršen je sam v sebi, iz obličja v obličje?˝ In odgovarja: ˝Ne išči ga onkraj oblakov; saj ga lahko najdeš tam, kjer si. Ozri se na življenje tistega, ki mu je predan in uzrl boš Njega; sam se mu predaj in našel ga boš v svojih prsih. ˝V svojem srcu. Ti sam si to, tat tvam asi“, če se spomnimo Upanišad.

A tu ne gre za feuerbachovski obrat, da je bog zgolj poneskončeni človek in človekov nedosegljivi ideal. Ne, bog izvorno je v meni, bolje rečeno jaz sam sem bog. Jaz sem konstitutor svojega sveta in zategadelj so moja ravnanja zgolj posledica mene samega. Preslikava boga v zunanji svet pa je ključa napaka, ki mene meče v odvisni in manjvredni položaj. Zunanji bog je bog malikov in vseh tistih, ki ne znajo sprejeti dejstva lastne božanskosti. Ta božanskost pa se najbolje reprezentira v človeku kot causa sui svojega delovanja. Le če je človek božanski kot transcendentalnini čisti jaz, je lahko causa sui svojega delovanja.

Fichte to stanje duha, ko je posameznik svoj lastni gospodar imenuje blaženost. „ To absolutno samozadostnost uma, to popolno osvoboditev od vsake odvisnosti bom imenoval blaženost; in pod to besedo izrecno razumem to, kar sem opisal, in nikakor ne kar kakega užitka kakršnekoli vrste.“ Blaženost je torej stanje svobode, neodvisnosti in avtonomije.

A če je človek vzrok svojega lastnega delovanja, mora za svoja dejanja sprejeti tudi odgovornost. Tu pa ne gre zgolj za odgovornost pred posameznim konkretnim delovanjem, ampak tudi za odgovornost izbiranja pravilne etike, pravega vodila celotnega delovanja. V kolikor je ta pravila človeku prej postavljal bog, se sedaj posameznik znajde v položaju, ko mora to etično osnovo postaviti sam, jo iznajti, odkriti, skratka vzpostaviti na tak ali drugačen način.

Kot smo povedali na začetku, si mora človek osmisliti svet, najti smoter svojega delovanja. In ta smoter je del etike, saj človekovo delovanje etika sploh usmerja in mu podeljuje cilj. Husserl se na tem mestu osredotoči na Kantovo etiko, natančneje na njegov kategorični imperativ. Specifika Kantovega kategoričnega imperativa pa je v totalno formalni formulaciji in s tako opredelitvijo se Husserel ne strinja, saj je preveč abstraktna in s tem ne dovolj življenjsko uporabna. Kantov kategorični imperativ je premalo vpet v posamezno konkretno situacijo in s tem preveč teoretski.

Načeloma lahko ločimo med tremi kategoričnimi imperativi, ki nam bodo potem pomagali vzpostaviti tudi ločnico med Kantovim in Husserlovim imperativom. „Prva vrsta kategoričnega imperativa je kategorični imperativ v čisto formalnem kantovskem pomenu. Druga vrsta kategoričnega imperativa je moj osebni, vsebinsko določeni kategorični imperativ: kategorični imperativ kot osebna ˝absolutna norma˝, s katero po svoji ˝vesti in zavesti˝ delam le dobro, po svojih močeh le najboljše in se tako rešujem pred tem, da bi (znova) padel v ˝izvirni greh˝ neosveščenega življenja tja-v-en-dan. Tretja vrsta kategoričnega imperativa je kategorični družbeni imperativ, etični pogoj možnosti družbene skupnosti kot etične skupnosti oz. skupnosti kot etične osebe. Ta nastane lahko le tako, da ˝ideja etične skupnosti dobi intencionalni lik najprej pri posameznikih˝.“

Dejansko ne gre za strogo razločevanje teh treh kategoričnih imperativov, ampak za njihovo dopolnjevanje in prepletanje. Kajti šele na osnovi Kantovega imperativa uspe Husserl izdelati svoj lastni kategorični imperativ. Pri tem pa je pomembno, da v skladu z ugotovitvami o božanskosti jaza, ne govorimo zgolj o lastnem kategoričnem imperativu, ampak o družbenem imperativu in se zavedamo, da so meje mojega delovanja postavljene na pravicah delovanja nekoga drugega.

Spomnimo, Kantov kategorični imperativ pravi: „Deluj tako, da bi maksima tvojega delovanja vselej lahko veljala kot načelo splošne zakonodaje.„ Husserel pa s tako formulacijo zaradi prej navedenih razlogov ni zadovoljen in jo preoblikuje v sledečo obliko: „Stori najboljše znotraj dosegljivo dobrega v okviru tvoje vsakokratne celotne sfere.“ Takšna formulacija nas avtomatsko premakne iz povsem abstraktnega v abstraktno, ki je naposled le vpeto v vsakdanje življenje. Poleg jasne splošne formulacije namreč dobimo še omejitvi, kot sta delovanje znotraj dosegljivo dobrega in vsakokratno celotno sfero. Čeprav se premik na prvi pogled ne zdi velik, ima vseeno številne implikacije.

Seveda sta obe vrsti imperativa naravnani k uresničevanju istega smotra, a ima Husserlova domnevno prednost zaradi vpetosti v življenje. Kategorični imperativ pa nas predvsem približuje cilju, ki ga zasledujemo in to je smoter, ki bo uravnaval naše delovanje. Kot se kaže, je smoter delovanja lahko zgolj in samo umno delovanje, ki se lahko realizira s pomočjo preprostega vodila, do katerega smo se ravnokar dokopali. „Kot umno bitje po svojem lastnem bistvu verjamem v um in red, predvsem moralni, ki izhaja iz njega. Da se človek, ki uresničuje in uveljavlja dostojanstvo svojega uma, opira na vero v moralni red sveta, v ta nadčutni, umni red, ki je neskončno vzvišen nad vsem minljivim in da ima vsako dolžnost za nalogo, ki mu jo nalaga ta red, da ima vsako posledico te dolžnosti za dobro za osrečujočo in se ji zato z veseljem uklanja ...“

Smisel človeka kot umnega bitja je ravno umno delovanje, umno delovanje pa je delovanje v skladu s fenomenološkim kategoričnim imperativom. Pravzaprav smo prepotovali pot od nesmiselnega in neumnega sveta do osmišljenega sveta, ki ga osmišlja ravno um. „Izstopu iz naivne naravne in običajne naravnanosti v fenomenološko, transcendentalno naravnanost, izstopu, ki pomeni obenem dvig nad prvo, sledi sestop nazaj k običajnemu naravnemu svetu; toda naravnanost do naravnega sveta zdaj ni več naravna. … Nimamo torej le dveh ampak tri ravni. Prva raven je raven življenjskega sveta, raven izhodiščne ali ničelne stopnje. Druga raven je raven transcendentalnega življenja, raven čistega jaza kot Jaza; vzpon nanjo kot na najvišjo stopnjo fenomenološke očiščevalne poti pomeni zato izpostavitev žarišča osmišljanja: tretja raven, raven, na katero se vrnemo po sestopu z vrha fenomenološke redukcije, je spet raven življenjskega sveta, a tokrat osmišljenega.“

Svet si torej osmislimo zgolj preko fenomenološke redukcije in najdenja transcendentalnega Jaza, ki je zavezan k umnemu delovanju. A naposled umno delovanje ne pripelje vedno istih rezultatov. Čeprav teoretično, umno delovanje ne bi smelo poznati disparatnih razlag, se dogaja ravno to. Zavoljo tega je potrebno poiskati vsaj skupni umni temelj, ki ne dopušča nobenih interpretacij ali posebnih razlag. „Kot smiselni svet,; svet s smislom je svet s povsem jasno arhitekturo vrednot. Vrednot, ki so jasno ovrednotene in razvidno razporejene od najnižjih do najvišjih: od preživetvenih do čisto etičnih.“

Odkriti moramo torej ta temeljni skupek etičnih vrednot, ki naj usmerjajo človeštvo v svojem delovanju. Seveda to ni lahka naloga, a vseeno naloga, ki je v eni obliki že dobila odgovor in ki jo tudi Hribar izpostavi kot vredno razmisleka oziroma že kar pravo etično osnovo človeštva, bolj rečeno etos. Seveda je na tem mestu že dobro razlikovati med etosom in etiko, kajti etos je osebna drža individuuma, medtem ko je etika skupek pravil in norm, ki jih podeljuje nek filozofski sistem ali religija. Kot bomo videli v nadaljevanju, iščemo predvsem etos, ki bi služil kot temeljni kamen in ne etike, ki bi do potankosti raziskala vsako etično dilemo.

V svojem delu Hribar posveti celoten odsek knjige etiki v odnosu do religioznosti, ki ga na tem mestu ne bomo širše obdelali, saj je naloga tega dela predvsem razložiti in utemeljiti fenomenološki etos. Naj čisto na kratko povemo, da v omenjenem odseku Hribar obravnava predvsem religije in njihovo militantnost. Izkaže se, da so religije v bran nezmotljivosti svojih dogem pripravljene storiti praktično vse in poseči tudi po nasilju, čeprav skorajda ni religije, ki ne bi na tak ali drugačen način nasilje prepovedovala. Prikazani sta tudi dve diametralno nasprotni poziciji, saj Girard trdi, da versko nasilje izhaja iz politeističnih arhaičnih ver, medtem ko Assmann dokazuje nasprotno, torej da nasilje izvira iz monoteizma, natančneje iz krščanstva oziroma judaizma. Ta del se zaključi s pogledom na situacijo v Sloveniji, kjer Hribar katoliški cerkvi očita hujskanje k nasilju, a ne pozabi okrcati tudi druge strani, to je komunističnega režima in nasilja, ki ga je slednji vršil po drugi svetovni vojni. Kot rečeno, to poglavje ni ključno za naš namen, zato bomo v zasledovanju smotra skočili na analizo svetovnega etosa in njegovo umestitev v današnji svet.

Projekt svetovnega etosa se je začel proti koncu 20. stoletja, njegov idejni vodja in snovalec pa je Hans Küng. Slednji je svoj projekt zasnoval leta 1990 in ga strnil v letu 2001, ko je imel čast svoja razmišljanja predstaviti pred Generalno skupščino OZN. Küng sicer izhaja iz krščanskega ozadja, saj je bil tudi profesor na katoliški fakulteti, a se je bil kaj kmalu prisiljen od krščanske misli oddaljiti, saj je med drugim nasprotoval papeževi nezmotljivosti, s čimer si je nakopal srd kolegov. Kakor koli, njegova prizadevanja pri oblikovanju svetovnega etosa so velikega pomena in jih lahko jemljemo kot velik prispevek k poizkusu reševanja temeljnih etičnih problemov.

Za tiste, ki koncepta ne poznajo naj pojasnimo, da je Küng v svetovni etos zajel štiri temeljna vodila človeštva, ki se pojavljajo v vseh večjih religijah in bi jih kaj hitro podpisali vsi vidnejši intelektualci in misleci sedanje in preteklih dob. Temelj vseh temeljev, glavno vodilo teh štirih zapovedi, če jih lahko tako imenujemo, je zlato pravilo. Zlato pravilo namreč v različnih oblikah poznajo skoraj vse vere in se v nam najbližji formulaciji glasi: “Ne stori drugemu tistega, kar ne želiš, da bi on storil tebi.“ Ostala verstva in miselnosti pa ga poznajo v naslednjih oblikah; Konfucij: „Izvršuj, kar učiš, a tudi govori o tem, kar delaš.“ Budizem: „Ne rani drugih tako, kakor bi sam ne želel biti ranjen.“ Hinduizem: „Tole je povzetek vseh dolžnosti: ne delaj drugim tega, česar bi ne želel, da drugi storijo tebi.“ Daoizem:“ Zasluge bližnjih ceni kakor lastne zasluge in njihove poraze kakor lastne.“ Zoroaster: „Le tisti človek je dober, ki drugim ne povzroča tega, kar ni dobro zanj.“ Islam: „ Nihče med vami ne more biti vernik, če svojemu bližnjemu ne želi isto kakor sebi.“ Zlato pravilo je seveda tudi ena od preformulacij Kantovega kategoričnega imperativa.

Pravila, ki so temeljna in celo logična posledica zlatega pravila, se glasijo: Ne ubijaj, oziroma spoštuj življenje. Ne kradi oziroma ravnaj pravično in pošteno. Ne laži oziroma ravnaj in govori resnicoljubno. Ne nečistuj oziroma spoštujte in ljubite se med seboj. Vsekakor plemenita pravila, ki bi kaj kmalu lahko uresničila svojo napoved. Realizacija tega je seveda nekaj povsem drugega. Kot na nekaterih mestih opozarja Hribar, je tudi danes še vedno močno prisotna verska zaverovanost v svoje dogme, kjer verstva kljub velikemu poudarjanju miru, k temu ne prispevajo kaj dosti. Še toliko hujša je okostenelost družbe, ki težko sprejema drugačnost in ne pusti drugačnemu in drugemu biti drugačen. Zavoljo tega Hribar poudarja, da je treba sprejeti svetovni etos ne kot neko novo vsesvetovno religijo, ki bi s tem avtomatsko predstavljala grožnjo drugim religijam in imela s tem kvečjemu kontraefekt, ampak ga je potrebno vzeti kot temelj našega delovanja. Namera svetovnega etosa je prinesti predvsem osnovo in ne pretendira po čemer koli drugem.

Za konec še pomislek. Vprašamo se namreč lahko, ali je fenomenološki etos oziroma svetovni etos sploh v polju izvedljivega. Ali ni fenomenološki etos v času, v katerem živimo zgolj neizvedljiva spekulacija. Kajti v dobi, ko je etiki posvečenega zelo malo prostora in se jo je prijela celo negativna konotacija moraliziranja, pogoji za tako idealističen projekt vsekakor niso najboljši. Morda bi veljalo naprej narediti analizo, zakaj se etiko potiska na rob družbe kot nekaj arbitrarnega, kar si pač vsak posameznik izbere sam, nadalje zakaj literatura dandanes tako silovito zavrača kakršno koli etično sporočilo in naposled, zakaj se etika tako slabo umešča v pravo. Šele taka analiza bi nam pomagala pripeljati do odgovora, kako restituirati etiko in kako plasirati svetovni etos kot etično osnovo celotnega sveta. Kajti čeprav svetovni etos lahko predstavlja resnico, še ne pomeni, da ga bodo ljudje zagrabili z obema rokama in pričeli izvrševati na vsakem koraku. Zatorej bi poleg spekulativnega dela morali misleci pričeti razmišljati tudi o načinih realizacije dosežene resnice. Naravoslovni znanstveniki so tu v prednosti, saj njihova odkritja s pridom uporabijo kapitalisti v svoji želji po novih dobičkih. Ker se humanističnih dognanj na ta način ne da tržiti, je takšna teorija brez želje in načrta po uresničevanju pravzaprav mrtva črka na papirju. A ker je fenomenološki etos v samem jedru plemenita teorija upajmo, da se bo kmalu izoblikovala tudi strategija njene realizacije, kajti v nasprotnem primeru se nam prej kot ne obeta nadaljevanje trenutnega slabega stanja, kjer nam namesto zlatega pravila, vodilo za delovanje dajeta predvsem baker in cink.

O žlahtnosti trenutno obstoječih pravil je razmišljal Tadej Meserko.