Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
SHARON JONES & DAP-KINGS: I Learned The Hard Way (Daptone, 2010) (ponovitev 18. 6. 2010 ob 00.30) (2108 bralcev)
Petek, 11. 6. 2010
Borja



* Starošolska povratnica Sharon Jones, ki so jo v 70. letih poznali le redki, danes pa velja za prvi glas sodobne retro soulerske scene, je dokaj nepompozno izdala četrti studijski album, jasno v navezi s svojo stalno zasedbo Dap Kings, ki jo spremlja vse od vrnitve na sceno deset let nazaj. I Learned the Hard Way je pričakovano izdelek, ki je povsem zvest tako zvoku kot obrazcem soul godbe šestdesetih let, in na katerega so uvrstili izključno balade, kar pa manj potrpežljive poslušalce vsaj malo zmoti.

Zgodba gospe Jonesove je precej hecna. Prihaja iz Auguste, Georgie, kar je tudi rojstno mesto Jamesa Browna. Pevsko kariero je začela, kot se spodobi za r&b izvajalca – v cerkvenem zboru. Še mlada se je preselila v New York, občasno snemala spremljevalne vokale za druge glasbenike, nikoli pa dobila prave priložnosti. Nekaj časa je celo delala tudi kot paznica v zaporu, živela je z mamo. Po naključju je leta 1996 po dolgem času spet snemala, in sicer za še enega povratnika, soulerskega vokalista Leeja Fieldsa. In skoraj po naključju je kmalu tudi prvič snemala kot glavna vokalistka z zasedbo Soul Providers. In ravno, ko so začeli dobivati zalet, je založba Desco, s katero je takrat sodelovala, propadla. A na njenih ruševinah je zrasla nova in močnejša inštitucija soula Daptone, Soul Providersi pa so se preimenovali v Dap-Kingse. Leta 2002 je bila prva izdaja založbe Daptone prav prvenec Sharon Jones s preimenovano in prenovljeno zasedbo, naslov pa je Dap Dippin' With Sharon Jones & The Dap Kings. Za album je skupina pobrala izjemne kritike in si takoj je pridobila zvesto publiko, saj so postregli z daleč najbolj “avtentičnim” zvokom soul funka konca šestdesetih let v malem morju sodobnih izvajalcev tovrstnih stilov, gre namreč za piflarje, ki uporabljajo izključno žlahtno opremo in tehnike tistega časa. Sharon Jones in Kingsi so potem v nekaj letih na krilih prvih dveh plat postali najbolj kredibilna retro soul zasedba sodobne, vse bolj obsežne scene, ki se je v tem času iz Združenih držav in Velike Britanije razlila tudi po Avstraliji, Nemčiji in drugih koncih Evrope. Čeprav je gospa Jones prvi obraz zasedbe in založbe, je vodja nekdo drug. Gabriel Roth namreč piše večino komadov, igra bas in producira vse njihove plošče. Ta samosvoj glasbeni purist (zanimiv podatek je tudi, da je eden redkih, če ne edini, judovskih ateistov, ki piše komade za črnsko gospel skupino) ni imel nič kaj prijetne poti do uspeha, saj je poleg tega, da je zabredel v nešteto neuspehov v glasbeni industriji, pred nekaj leti tudi skoraj oslepel v prometni nesreči.

Po vsej hvali in angažmajih s strani glasbenikov, kot so Mark Ronson, Amy Winehouse in Ben Westbeech, so se Jonesova in Kingsi spet zaprli v studio in tako smo dobili njihov četrti album, ki nadaljuje točno tam, kjer je končal prejšnji 100 Days 100 Nights. Že s prejšnjo plato so nakazali še bolj ortodoksno soulersko pozo, z jasnimi “hayevskimi” aranžmaji in skoraj popolnoma baladnim repertoarjem. Na I Learned the Hard Way pa je material popolnoma baladen, brez enega samega plesnega štikla. Že na prvi posluh se sliši, da popolna uigranost Kingsov še zmeraj štima in da je njihov soulerski purizem dosegel še višjo raven. Album je torej ekstremizacija ali natančna fetešizacija starega sloga, s povsem suverenim bendom in pevko na čelu.

Obvladanje klasičnega soula zasedba nakaže tako v aranžmajskem kot tudi inštrumentalnem smislu, saj se frajari z mogočno pihalno sekcijo in dramatičnimi godalnimi aranžmaji. Jonesova je v nekakšni življenjski formi. Čeprav je bila vedno posebna vokalna obvladačica z močnim glasom, se v zadnjih letih, ki so jih zaznamovali res številni nastopi ni prav nič utrudila, kvečjemu utrdila.

Nekateri kritiki trdijo, da je nova plata najbolj koheziven izdelek kolektiva doslej. Da so na prejšnjih singli pogosto štrleli iz celote, da so zaobjemali več slogov, da so bili sicer vedno sijajni, a nekoherentni in nekonsistentni. Sam bi trditev obrnil. Če so prejšnji albumi postregli z nekimi vrhunci in komadi, ki so nekoliko popestrili disciplinirano, a ležerno preigravanje soulerskih konvencij, je I Learned The Hard way izjemno linearen in nerazburljiv. Komadi vsi štimajo, niti eden ne deluje nedokončano, a jim zmanjka pri dinamiki. Ja, album je celovit, a prav zato na trenutke že rahlo dolgočasen.

Da so Dap Kingsi s Sharon Jones na čelu totalni frajerji in eni vodilnih glasbenikov na svoji sceni, katerih zvok posnemajo ali najemajo razni drugi izvajalci, so dokazali sicer že pred nekaj leti, a z I learned the hard way le potrdili še enkrat. Sicer morda na ne najbolj simpatičen način, saj so repertoar oklestili na vesele in žalostne počasne balade, a mogoče je prav to njihov statement.

Da so eni zares redkih, ki si lahko privoščijo celo plato balad in s tem ni nič narobe oziroma jih poslušalec lahko le občuduje, kako dobri so v tem fohu. Počasno in natančno!

pripravil Borja Močnik



Komentarji
komentiraj >>