Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
AG GEIGE: Yachtclub & Buchteln (klangFarbe, 1987) (3012 bralcev)
Nedelja, 13. 6. 2010
Pina Gabrijan



* Po tokratni ekspanziji horizontov bomo posegali z zasedbo AG Geige in poslušanjem njihovega albuma Yachtclub + Buchteln iz leta 1987. Dotična stvaritev je takrat izšla na kaseti pri založbici klangFarBe, leta 1998 pa je doživela ponovno izdajo na ploščku pod istim okriljem. Vsekakor gre za enega bolj signifikantnih umotvorov, ki so nastali v Nemški demokratični republiki. AG Geige so bili zagotovo ena izmed osrednjih zasedb tamkajšnje in takratne alternativne scene. Nastali so leta 1986 v Karl-Marx-Stadtu, torej današnjem Chemnitzu, ki je poleg vzhodnega dela Berlina tudi premogel kar nekaj artistično usmerjenih zasedb oziroma kolektivov. Ustanovni člani AG Geige so bili Frank Bretschneider, Ina in Jan Kummer ter Torsten Eckhardt, ki pa ga je v letu padca berlinskega zidu zamenjal Olaf Bender.

Po Yachtclub + Buchteln sta izšla še albuma Trickbeat in Raabe?, četrti album pa - kljub temu da je bil dokončan - ni nikoli izšel, se pa je zato čez več let pojavil na medmrežju. Zasedba je nato leta 1993 prenehala z delovanjem, sta pa predvsem Bretschneider, znan tudi kot Komet, in Bender, znan kot Byetone, danes še vedno zelo aktivna na glasbeni sceni. V sedanjem času je bistvenega pomena zagotovo vodenje založbe Raster-Noton, ki jo Bretschneider in Bender krmilita skupaj s someščanom Carstenom Nicolaiem, znanim pod umetniškim imenom Alva Noto ali samo Noto. Dejansko se je založba Raster-Noton v desetletju svojega obstoja ustoličila kot zaupanja vredno ime na visokem položaju, ki zvesto goji estetiko, kateri sledi vse več ustvarjalcev iz sodobne elektronske sfere. Iz njenih nedrij pa poleg izdelkov samih vodij prihajajo tudi stvaritve - včasih do nerazumljivih skrajnosti - čislanih imen, kot so Ryoji Ikeda, Mika Vainio ali CoH.

Pri nastopih AG Geige je šlo za takrat dodobra uveljavljeno formulo kombiniranja glasbe, besedila – ki je pogosto podajano v obliki deklamacij - in videa, zaradi česar se te zasedbe niso opredeljevale kot glasbene skupine, temveč predvsem kot eksperimentalni umetniški projekti. Tudi javno so priznavali, verjetno celo s ponosom, da niso šolani glasbeniki. Vendar pa so AG Geige vsekakor dosegali status nekakšnega hit art benda. Eksperimentalna nota takratnih ustvarjalcev v Vzhodni Nemčiji je delno izvirala tudi iz dejstva omejenosti pogojev za ustvarjanje. Tako je na primer cena prazne kasete takrat znašala približno polovico mesečne najemnine v vzhodnem delu Berlina. Nedosegljivost sredstev produkcije pa je seveda hkrati stimulativno vplivala na inovativnost in podžigala »naredi sam« pristop k ustvarjanju.

Yachtclub + Buchteln diši po žlahtnih skurilnih nagnjenjih in deska po sprevrženih obronkih nemške novovalovske tradicije. Dadaistična, občasno navihano zajedljiva besedila, podkrepijo že tako ali tako burkaško zvočno izrazje. Na nastopih v živo so to burkaštvo oplemenitili še s pajacovskimi kostumi in absurdnimi maskami, obvezne so bile tudi videoprojekcije, s katerimi je bilo poskrbljeno za pestro sinestetično izkušnjo. Posebno privlačnost nastopov je povzročalo tudi dejstvo državne cenzure, kar je kdaj klicalo po precejšnji iznajdljivosti, da je bilo zadevo mogoče sploh izpeljati. Velika vrednost izdelka Yachtclub + Buchteln je dejansko njegov diletantski izvor, ki pri naslednjih dveh albumih že ni bil več tako očitno v ospredju, s tem pa se je seveda tudi nekoliko izgubila dražestnost njihovih umotvorov. Sploh danes, ko se kljub razpoložljivosti vse mogoče tehnike – ali pa ravno zato – mnogi ustvarjalci zasidrajo v lo-fi vodah, se lahko stvaritve, ki pa so dejansko bile prisiljene nastati na ta način, kažejo kot še bolj zanimive. In se več kot suvereno postavljajo ob bok produkciji, ki nastaja skoraj dvajset let kasneje.

pripravila Pina Gabrijan


Komentarji
komentiraj >>