FV FESTIVAL 2010; petek, 11. 06. 2010; Menza pri koritu, Ljubljana
* Tokrat je Menza pri koritu gostila že 11. FV festival, tradicionalni praznik neodvisnega rock'n'rolla, ki je ponovno razvnel najbolj goreče domače privržence tega pristnega, neoporečnega in iskrenega glasbenega izraza.
Rock'n'roll hedonistični večer se je uspešno pričel z domačimi Martin Ramoveš blues band, ki so malo skupino privržencev navdušili s svojim blues rockovskim izrazom. Bendu napovedujem bleščečo prihodnost na domači pop rockovski sceni. Pohvalno je njihovo tehnično glasbeno znanje, še zlasti pa njihovo izražanje v slovenskem jeziku, ki prinaša pozitivno izkušnjo pristnosti, če že ne avtentičnosti.
Takoj za njimi se je na odru pojavil John Paul Keith, s spremljevalno ekipo, ki je poskrbel za dobro dozo pristnega rock'n'rolla, z močnim pridihom bluesa in domiselnega kombiniranja country slogovnih prijemov. Njegov nastop je bil zaznamovan z odlično tehniko igranja kitare, kar se je še bolj pokazalo kasneje, ko je spremljal Jacka Obliviana in še pred tem Harlana T. Boba. Bobnarski pristop je bil lahkoten in neobremenjen, Harlan T. Bobo, ki ga je spremljal, pa se je harmonično dopolnjeval z Keithovim dovršenim kitarskim igranjem.
Dvorana se je počasi polnila in kmalu za John Paul Keithom so oder zavzeli kranjski The Shoeshiners. Mlada skupina se je dokazala s spodobnim odrskim nastopom in presenetljivim tehničnim obvladanjem inštrumentov, glede na to da so na domači sceni prisotni šele slabi dve leti. Več kot očitna je njihova navezava na zvok sodobnega indie rocka, ter spogledovanje z obrazci, ki jih gojijo slavne »MTV« zasedbe, tipa Kings of Leon; oh, kako nerad omenjam to ime, ki se med mladino širi kot virus in okuži preveč bodočih, potencialnih rockovskih okusov. Ne glede na to, si lahko The Shoeshiners obetajo dobro prihodnost na domači pop rockovski sceni, seveda, če bodo dovolj vztrajni in trmasti, za spopad z domačo popularno glasbeno godljo.
Takoj za domačini, so se na odru znašli Harlan T. Bobo in njegovi memphiški prijatelji. Harlan T. Bobo je bil s svojo različico rock'n'rolla izvrsten, morda ga je le nekoliko motila še ne tako polna dvorana Menze pri koritu. Čutilo se je, da mu nekako manjka pozitivna reakcija maloštevilne zbrane publike, ki je sicer zasedbo bodrila, vendar preveč zadržano, da bi se lahko glasbeniki na odru do konca razživeli. John Paul Keith je ponovno blestel s svojim kitarskim znanjem, bobnarski pristop je bil ponovno izredno lahkoten in nevsiljiv, Jack Oblivian se je tokrat na odru znašel v vlogi razigranega, melodičnega basista, Harlan T. Bobo pa je s svojim izredno raznolikim glasbenim pristopom skrbel za nenehno dinamiko. Dokazal se je kot dober vokalist in večplasten kitarist, ki še kako dobro ve, kaj počne. Neobremenjeno valovanje med liričnimi, countryjaško navdahnjenimi trenutki, ki so se napajali tudi v sferi tako imenovane »americane« so se v trenutku prelivali v momente težkega bluesovskega besa in se ponovno vrnili v objem globoke izpovedne lirike. Ob njegovem nastopu se je vzpostavil prvi kvalitativni preskok dogajanja na letošnjem FV festivalu.
Do nastopa belgijskih divjakov The Experimental Tropic Blues Band, se je prostor že povsem spodobno napolnil z zvestimi privrženci ekspresivnega rockovskega zvoka. Belgijska trojica se je izkazala kot izkušena blues rockovska tvorba, ki se močno spogleduje z glasbenimi pristopi, ki jih goji Jon Spencer, tako s svojimi Blues Explosion kot tudi v projektu Heavy Trash. Prav tako jim ni tuje koketiranje z bolj tradicionalnimi formami rock'n'rolla in na trenutke celo rock'a'billyja. V trenutku, ko je njihov pevec in kitarist Dirty Wolf pograbil orglice, se je v dvorani vzpostavilo resnično naelektreno vzdušje. Ob njihovem nastopu je bil morda moteč le nekoliko razpršen zvok in na trenutke se je zdelo kot da bi trojica ob dveh kitarah in bobnih nujno potrebovala še bas kitaro. Kljub vsemu so s svojim razcefranim blues rockovskim zvočnim udarom povsem razvneli publiko, ki je jasno, po koncu uradnega dela zahtevala obvezen dodatek. The Experimental Tropic Blues Band so nedvomno nova perspektivna sodobna rockovska tvorba, na katero bo potrebno biti pozoren tudi v prihodnosti.
Toda, ko se je na odru pojavil Jack Oblivian, v spremljavi z John Paul Keithom in Harlanom T. Bobom, in memphiškim prijateljem na bobnih, smo udeleženci doživeli ponoven kvalitativni preskok. John Paul Keith je še popestril svoje izjemno raznolike, lahkotne in mojstrske kitarske linije, bobnar je s svojim rutiniranim, bleščečim in umirjenim pristopom spretno upravljal s celotno zvočno podobo, ki jo je z izjemno mehkobnim basovskim pristopom dopolnjeval Harlan T. Bobo. Seveda je Jack Oblivian velemojstrsko vodil celotno zasedbo, skozi celoten nastop, ki se je spustil v številna raznolika področja srčnega, pristnega in iskrenega rock'n'rolla. Ta je bil zaznamovan s številnimi country, bluesovskimi, garažno rockovskimi elementi, ki so bili v celotno glasbeno strukturo vpleteni velemojstrsko. Vsi vpleteni so se izkazali kot izvrstni glasbeniki, ki jim lahko dodelimo le presežno oceno. Jack Oblivian se je ponovno dokazal kot velika avtoriteta sodobnega neodvisnega rock'n'rolla, ki je močno ogrel srca vse zbrane publike. Čeprav zase trdi, da ni najbolj izpopolnjen kitarist in pevec, je na ljubljanskem koncertu dokazal, da temu ni tako. Izjemen, goreč nastop, s številnimi presežki si zasluži popolno navdušenje.
Za dodatno zadovoljitev, že nekoliko utrujene zbrane množice, so na koncu poskrbeli še zanimivi Tombstone Hearts, ki so navdušili s svojim garažnim, psychobilly, punk rockovskim razvratom. Kot že veste, mednarodni trio sestavljajo Nero in Honey, ki jih poznamo tudi kot Nero Burns, ter zagrebški prijatelj Mr. Drumsonic. Na njihovem nastopu se je zgodilo prav to, kar je bilo napovedano: močna kombinacija razcefrane, našpičene kitare, rohnečega basa, ter žgoča energija treskajočih bobnov. Njihova minimalistična, uporniška kombinacija rock'n'rolla se je spontano izlila v pristno ljubljansko garažno rockovsko močvirje. Utrujena in potešena rock'n'roll publika se je močno zadovoljena poslovila do naslednjega tovrstnega dogodka, ki jih v Ljubljani zadnja leta na žalost primanjkuje.
Zelo zadovoljen je bil na FV festivalu Brane Škerjanc
Komentarji
komentiraj >>