Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Sreda, 24.9.'03,20-21h: The Unfuckable Rise' Again (4032 bralcev)
Sreda, 24. 9. 2003
MaO



SIDDHARTA - KAJ JE TO?

Siddharta je leta 1922 objavljena knjiga Hermana Hesseja, avtorja Stepnega volka (Steppenwolf), Demiana in drugih knjig, vsekakor pa avtorja, ki naslavlja bivanjsko tematiko izrazito eksistencialistično, delno pa že štrli v modernizem bohemsko-beatniške generacije, pri kasteri za žensko in čustva do ženske nekako že ni pravega mesta. Siddharta je knjiga, za koga morda celo nekakšna pravljica za odrasle, nedvomno pa parafrizirana življenjska zgodba princa Siddharte, ki se odreče tuzemeljskim dobrinam ter se poda na pot modrosti in duhovnosti. Toda v jedru je to surogat vzhodnjaških vsebin za zahodnjake v skladu s tistim dogajanjem v prejšnjem stoletju, ki je rodilo veliko zanimanje za vzhodnjaško modrost, duhovnost in mistiko ter rezultiralo v početju tako Madame Blavatsky kakor Allistaira Crowleyja in bilo predhodnik zanimanja za vzhodnjaški misticizem hipijevske generacije.
Toda danes v Slovenji za nezanemarljiv del prebivalstva Siddharta pomeni glasbeno skupino mladcev, ki je prejšnjo soboto razprodala bežigrajski nogometni stadion v Ljubljani za koncert s simfoniki Simfoničnega orkestra RTV Slovenija in s plesno skupino, ter ponudila tudi podalpski zatohlosti del blišča sodobne družbe spektakla, predvsem pa vsem družboslovcem, ki se ukvarjamo s sodbno medijsko družbo in popularno kulturo, naložila odgovorno delo, ki zahteva razmislek, reflekcijo in čimbolj resnici (ne subjektivnemu mnenju ali osebnemu okusu) približano umevanje in razumevanje tega, kar danes hočeš nočeš moramo poimenovati “fenomen Siddharta”.

O glasbeni skupini Siddharti je bilo napisano že veliko nespametnih in pametnih besed. Slednjih seveda precej manj kakor prvih, pa vendarle dovolj, da nihče ne more trditi, kako na se slovenskem mediji sploh ne zavedajo svoje vloge, funkcije in odgovornosti do zanamcev, saj krojijo izdnevavdansko zavest, ki je res kratkega daha, zato pa ne pušča nič manj pečatov na dojemanju realnosti, kakor trajnejše oblike človekovega ustvarjanja. Toda 25.000 prodanih (in 5.000 podarjenih) vstopnic je številka, ki smo jo v okvirih slovenskih prireditev ali dogodkov lahko srečali kvečjemu ob kakšnem papeževem obisku, ob otvoritvi kakšnega “špara” ali ob obisku kakšne glasbene skupine (recimo Kelly Family). Vse to je povezano s pojavi popularnosti, zanimanja ljudi za dogodke ali osebe, vsekakor pa nobeden od njih ni bil izključno “slovenski”. Slovenska skupina, ki deluje osmo leto, ki ni znana onkraj meja žepne podalpske državice, ki se giblje v razmerah slovenskega medijskega kurnika in ki je globalno gledano drobcen pojavček v dolini Šentflorjanski, je s koncertom postavila prelomnico razvoja medijske družbe in medijske kulture na slovenskem. Zakaj in kako?
Vzroke lahko iščemo na dveh temeljnih ravneh. V glasbi sami in njeni privlačnosti na eni strani ter v poteh, ki jih glasba mora ubrati, da iz anonimnosti sploh pride do ušes potencialnega občinstva. Pa pojdimo po vrsti. Seveda mora bit najprej nek glasbeni izraz in Siddharta niso začeli nič drugače kakor vsaka druga skupina - vaje, demo posnetki, prvi nastopi, potem pa vse več vaj, vse več posnetkov in vse več nastopov. Prva pot do občinstva je torej koncert in vztrajno grozdenje občinstva, če je glasba dovolj privlačna, da se jagode debelijo. Potem pridejo na vrsto mediji. Danes vemo, da neka vsebina v zavesti ljudi preprosto ne obstaja onkraj domačijskih okvirov, če je ni v medijih. Za glasbo je to še vedno predvsem radio, iz leta v leto pa raste pomen videospotov, ki so bolj in bolj skorajda edino sredstvo, da neka glasba še pride do širših množic v času prevlade televizije kot dominantno totalitarističnega medija današnjosti.
Ko je ime neke skupine dovolj razvpito, ni dvoma da bodo dobesedno vsi mediji lepo po vrsti in papagajsko verno tulili v isti rog, tako da skupini od določene stopnje popularnosti naprej ne uide slava, pa čeprav je ta še tako kratkega daha - najstniške evforije nad Bebopom in Game Over se še kako dobro spomnimo! Tako torej ta žaltava karavana medijskega cirkusa potuje in potuje znova in znova. Za razumevanje uspeha Siddharte moramo upoštevati še eno bolezen pritlehnih medijskih duhov na slovenskem: na vsak način dokazati, da nismo majhni in da smo sposobni ustvarjati medijske zvezde po vzoru ameriških zvezd. Bog pomagaj - se sploh zavedate, da smo populacijski pljunek, pa še to ne, v morje svetovnega prebivalstva, da mediji ne morejo prodreti do več ljudi, kot jih je na nekem prostoru v določenem času in da je zvezdniški sistem ameriškega tipa približno tako primeren za trezno sodobno razmišljanje kakor nista primerljivi velika ameriška kmetija (farma, ranč) in naše krpice obdelovalne zemlje. Pa vendar so Viktorji, Zlati petelini in Bumerangi natančno taki brezupni poskusi zvezdniškovanja po slovensko. Nobena od teh oblik pripoznavanja njihovega početja Siddharto ni zaobšla. Seveda so vztrajno nastopanje, dobra menedžerska osnova, trdo in resno poslovno delo, ustrezna založba ter ne nazadnje zavezanost lastnemu početju ne samo na naivni ustvarjalni ravni, ampak v še večji meri na ravni dodobra preračunanih “poslovnih” potez dali osnovo, kjer so lahko vmes posegli mediji in dodali svoje vezno tkivo, da bi se kotaleča kepa Siddharte primerno debelila in se ne bi prehitro stalila.
Ne razpolagam z datumi, številom predvajanj in programskim pojavljanjem Siddhatre na programih Radia Slovenija od njihovega prvega pojavljanja na nacionalnih radijskih valovih naprej, že indici pa govorijo v prid trditvi, da je nekdo načrtno in kontinuirano skrbel, da je glasba Siddharte postajala dostopna vse večjemu številu ljudi. Ne pozabimo, da je Radio Slovenija kljub preobilici raijdskih postaj po Sloveniji še vedno alfa in omega dostopnosti programov za celotno slovenijo. Na drugi strani ceste imamo razvedrilni program Televizije Slovenija. Njene koprodukcije videospotov Siddhatre, njihovo predvajanje in pojavljanje Siddharte v oddajah TV slovenija je drugi dejavnik, ki je pomagal kovati današnji slovenskozvezdniški status skupine. Potem pridemo do ogromne izpostavljenosti skupine slovenskemu občestvu na praznovanju 30 letnice Vala 202 lani v ljubljanskih Klrižankah, ki ga je sestrska polovica našega siamskega dinosaverskega medijskega dvojčka seveda verno pokrivala in širila valovstvo pod alpami. Tam se je rodilo sodelovanje s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija (dokler so Zlati petelini še kikirikali so podobno dokazovali krvoskrunsko poveznoast radia in televizije slovenija v kovanju slovenskega glasbenega zvzezdništva) in upam, da bo javni poziv po objavi podatkov pripomogel k dokazom za trditev, ki jo izpeljujem. Če bi RTV kot najbolj odmeven slovenski medij, ki ima dostop v vsako vas in hlev, tako daljnoročno in načrtno podpiral katerokoli glasbeno skupino ali glasbenika, bi ta prav tako napolnil(a) bežigrajski stadion. Kovalci zvezd se lahko končno oddahnjeo, se potrkajo po prsih, potreplajo medijske sotrudnike po ramenih in se zavrtijo v polki ekstatičniega vzklik, da jim je ratalo narediti prvo pravo medijsko glasbeno zvezdo na slovenskem. Pa vendar ne tem mestu pozivam vodstvo RTV, da objavijo podatke o predvajanju, pojavljanju, koprodukcijskem financiranju itd, kar vse je bilo usmerjeno v to, da bo Sidharta zvezda.
Za bežigrajski nastop se je na plakatih bohotila številka 75 / 45, ki je označevala letošnjo obletnico delovanja Radia oziroma Televizije Slovenija, zadnji mesec smo doživeli takšno bombardfiranje z reklamo za koncert z valov in programov nacionalke, da česa takšnega na slovenkem še nismo videli, če k temu dodamo še povezamno z dm - drogerie marktovo prodajno verigo trgovino, ki je ob nakupu določenih izdelkov omogočila smešno poceni nakup vstpnice za bežigrtjski nastop, dobimo vsaj osnovna djestva in parametre, ki so botrovali uspehu. Za vsem tem morajo stati dober menedžment, spretne poslovne poteze in pripravljenost vseh udeleženih, da vložijo svoje deleže v pričakovani poslovni rezultat.
In rezultat je razprodan štadion, prva slovenska razvedrilnoglasbena zvezda je rojena, štadion pa bi lahko bil še premonokokrat poln, če bi lahko kdo v tej državi prisilil RTV, ki živi od našega denarja (in slabo gospodari - kakšni so rezultati kriminalističnih preiskav pri bivšem direktorju Čadežu - se kdo še spomni tega?), da se obnaša kot javna nacionalna RTV ustanova, ima opredeljeno lastno uredniško politiko, smernice ohranjanj, podpore, razvoja in vrednotenja slovenkse kulturne produkcije ter tako igra tisto vlogo, ki jo na precej bolj vprašljivih osnovah očitno lahko. Tako si lahko dovolim pomisleke o privatizimih, posameznih uredniških interesih ali celo o podmiznem podmazovanju, da je čimveč Siddharte na valovih Ra SLO ali v programih TV. Vsaj preteklost in pogosto pozabljena dejstva o kuruptivnosti urednikov ali tistih, ki lahko uvrščajo določene vsebine v program, in podobne informacije o našem nacionalnem medijskem Avgijevem hlevu povsem upravičeno napeljujejo na to.
Na koncu bi bilo preprosto neznanstveno in neodgovorno, če ne bi poudaril še par dejavnikov, ki so neločljivo povezani s fenomenom Siddharta. Izrazito eklektična glasna, v kateri odzvanjajo toni Vlada Kreslina, Demoliton Group in Laibach, je ravno dovolj obarvana z odtenkom lastne ustvarjalnosti, da Siddharti ne moremo odrekati prepozvane identitete, če ji kakšno pretirano izvirnost in glasbeno ustvarjalnost lahko. Čeprav v osnovi izhajajo iz punka , hardcora (Fugazi!!!) in konglometara vsega tistega, kar se po Soveniji tlači v ušesa generacij od punka naprej in je nekakšna alter glasba, bolj ali manj rockovska, ampak predvsem izrazito nehedonistična, nerazigrana, neveselična in neradostna glasba. Zato pa ima ravno pravi odtenek pristnega balkanskega žala, oziroma njegove podalpske različice, dovolj toplih, malce mističnih navezav pa še skrito skrajnost krvi in podobnega samomorilskega slovenskega kolektivnega nezavednega, da se lahko dotakne ljudi v tem kulturnem prostoru. Žensk še posebej in tu smo pri skupini, ki nikakor ni za najstnice, amapak kvečjemu za širok starostni razpon ženske glasbene senzibilnosti, ki je dovolj sodobna in rockovska, da presega pretekle omledne zvezdice kakšnih slovenskih pop jokavcev, ki so se desetletja izdajali za rokerje. Siddharta so ogromen kakovosten korak naprej in pomenijo prelomnico ter slutnjo boljših časov tudi za ustvarjalno bogatejše in estetsko polnejše glasbenike. So TV generacija in ravno dovolj mladi, da razumejo, kako je poslovanje enako, če ne še bolj pomembno, kakor ustvarjalni eros. So znak nove dobe in novih generacij z ravbo dovolj mistično in senzibilno noto, da se prilegajo v ušesno maslo. Njihovi malce starejši in glasbeno bolj organsko pristni (kljub bogpomagaj grozi od vokala) Big Foot Mama bi bili rokerska Siddharta, če bi bili dovolj razvpiti in bi jih RTV tako rinil naprej, kot to počne s Siddharto, da o starih mačkih Kreslinu Lovšinu, Adiju Smolarju, Andreju Šifrerju, Tomažu domicelju in podobnih ne govorim. Vsi so bili in so znanilci novih časov brez Pop designov in Šank rokov, so kakovostno korak naprej v slovenski predelavi transnacoinalnosti bolj ali manj tako ali drugače “rockovske” kultura. Pa vendar je tu še eno pomembno dejstvo - od pojava punka na slovenskem je minilo dvajset let, in dvajset let so se kopičile razne sodobne glasbene informacije, četudi dostopne bolj malo ljudem, ker jih je bilo več na Radiu Štufdent, kakor kje drugje, pa vendar so se očitno nezadržno akumulirale. In enako, kakor lahko neverjetni svetovni uspeh skupine Nirvane v prejšnjem desetletju razložimo z generacijami, ki so dve desetletji čakale na nekaj “svojega” in se je ta potreba katalizirala v Nirvano, ki je imela ravno dovolj eklektično, pravoverno, samosvojo ter prijetno in grobo glasbo obenem, da je bila privlačnost dobesedno že vgrajena v to poetiko, vsi senzorji občinstva pa dovzetni zanjo. Na slovenski ravni je to Siddharta - vse, kar se je v nekomercialnih in nepofl tujih in domačih glasbah cmarilo dve desetletji pri nopvih generacijah, je planilo na dan - in prav je tako. Naj njihov uspeh odpira vrata še boljšim, bolj ustarjalnim, predvsem pa naj medije nauči, naj je bodo tako prekleto vzvišeno arogantni in ignorantski do sodobnega domačega glasbenega ustvarjanja, četudi ga ne razumejo.

Marjan Ogrinc


Komentarji
komentiraj >>