Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
RYOJI IKEDA: Dataphonics (Dis Voir, 2010) (ponovitev 29.06.2010 ob 00.30) (3167 bralcev)
Torek, 22. 6. 2010
goran



* Največji glasbeni premiki se v zadnjih dvajsetih letih manifestirajo predvsem v polju elektronske glasbe. V zadnjih desetih letih so ti premiki sicer postali nekoliko počasnejši in zato težje sledljivi, toda retrospektivni posluh razkriva, da elektronska glasba še naprej razmeroma uspešno širi svoja obzorja. Eden tistih elektrončkarjev in zvočnih umetnikov, ki praktično z vsakim albumom ali pa inštalacijo hiti v prihodnost, je čislani japonski kreativec Ryoji Ikeda. S tretjim albumom iz »podatkovne« serije, sedaj uspešno širi idejo izvrstne plošče ‘Dataplex' in njene naslednice ‘Test Pattern'. Sprašuje se o temeljnem konceptu digitalnega; o zvoku informacije in o informaciji zvoka.

Pa si osvežimo spomin. V letu 2005 je Ikeda s ploščo ‘Dataplex' materializiral svojo idejo zvočnega beleženja neštetih neslišnih informacij, skritih podatkov, ki nam neopazno krojijo naš vsakdan. Podatkovni zvočni tok, ki je bil slišati kot naključno računalniško procesiranje je takrat spretno zmanipuliral v formo tople, razmeroma melodične abstraktne elektronike z razgibanimi ritmičnimi prevrati. Kljub rigorozni, redukcionistični estetiki in »nečloveškemu« - torej umetno generiranemu zvočnemu sosledju, je obdržal stik s svojo pop elektronsko senzibilnostjo. Tudi zato je naslednja plošča ‘Test Pattern' izpred dveh let naletela na nekoliko bolj zadržan odziv. Zdelo se je, da je Ikeda na njej zašel v popolno zvočno skrajnost, oprto le na naključna zaporedja ničel in enic, ki so obenem podrezala še v koncept človeške in umetne inteligence v kontekstu umetnosti. Z novo ploščo ‘Dataphonics', Ikeda sedaj združi presežke dveh predhodnic. Zvočna manipulacija s podatki je na posluh še bolj rigorozna, obenem pa številni precizni, subtilni detajli zvočni tok vzvalovijo v trensersko ali - še raje - nadtrensersko izkušnjo.

Najbrž Ikedova piskanja in pokljanja sicer še nekaj časa ne bodo postala standardni del repertoarjev lovilcev metafizičnih plesnih praks v portugalski divjini in na grških otokih. Toda, če pogledamo, kje so danes končale nekatere njegove drznejše domislice, se nič ne zdi nemogoče. Ikedova pred desetimi leti izrazito futuristično orientirana glasba, je v primerjavi z njegovimi aktualnimi zvočnimi ekstremizmi danes slišati arhaično, celo naivno. In če bo Japonec v svojem raziskovanju možnosti, ki jih narekuje svetlobno hitri razvoj tehnologije še naprej enako angažiran, se lahko le vprašamo, kakšne zvočne prevrate skriva ne tako oddaljena prihodnost. Morda na tem mestu velja opozoriti na površno podobnost Ikedove estetike s tisto, ki so jo nekateri varovanci kultne založbe Mille Plateaux gojili v drugi polovici devetdesetih let. Toda medtem ko so platojevci glitch otipavali v slogu Kolumbovega odkrivanja Indije, ga Ikeda secira kot obsesiven, osredotočen in metodičen znanstvenik.

Ob na posluh naključnih ritmičnih vzorcih, zablodelih osamljenih sinusoidah in hrupnem cefranju se bo konvencionalen poslušalec najbrž spraševal o smiselnosti Ikedovega početja. Oporo mu tu nedvomno ponuja razburljiva refleksija »živosti« komunikacijske prepletenosti sodobnega urbanega okolja. Toda največji presežek se bržkone skriva v Ikedovem občutku za manipulacijo z minimalističnimi, zvočno zreduciranimi digitalnimi sekvencami, ki jih mojstrsko in predvsem ekonomično sestavlja v logična in kompleksna sosledja. Teoretske abstrakcije so ob zanimivih, razgibanih zvočnih intervencijah zato pravzaprav povsem drugotnega pomena, Ikedov poklon pionirju konkretne glasbe Pierru Schaefferju pa zato povsem umesten. Ne le skozi prizmo sorodnosti nastanka materiala za ploščo ‘Dataphonics' v sklopu eksperimentalne radijske serialke in Schaefferja kot radijskega inženirja, ampak predvsem skozi raziskovalno sprevračanje konvencionalno in znanstveno komponirane glasbe obeh avtorjev.

‘Dataphonics' zlahka postavim v izbor svojih najljubših elektronskih albumov. Danes, ko se glasbena ponudba poseda pod težo nedomišljenih, celo nesmiselnih izdelkov, Ikedovo osredotočeno, lucidno in konceptualno neposiljeno zvočno raziskovanje, ponuja izvrstno zatočišče pred sodobno banalno zvočno potrošnjo. Za nameček pa še prav prijetno razgiba sluhovode.

pripravil Goran Kompoš

 



Komentarji
komentiraj >>