Sobota, 26. 6. 2010
tadej
* V letu 2006 je starosta nemške eksperimentalne glasbe Zeitblom pripravljal glasbo za radijsko igro o legendarnemu čarodeju Alisterju Crowleyu. Poleg zloglasnega hokusa pokusa, ki ga je naredil slavnega in ki je v veliki meri izoblikoval del hipijske kulture in z njo povezane glasbe, je bil Crowley mnogo več kot samo perverzni čarovnik. Bil je šahovski velemojster, eden najboljših alpinistov na svetu, halucinogeni psihonavt, pesnik, mazohist, impulzivni zapravljivec, svetovni popotnik, intelektualec, ki je v Himalajo vlačil svojo potovalno knjižnico, skratka, človek mnogo večji od življenja.
Za smiselno uglasbitev česar koli povezanega s Crowleyom se zatorej potrebuje neka eklektična, na improvizaciji bazirana skupina muzikantov, ki življenje, vsaj skozi svoja izrazna sredstva, jemlje z veliko žlico. Tony Buck iz magičnega tria The Necks, Martin Siewert iz prav tako magičnih Trapist in meni žal nepoznan, a v filmu, teatru in plesu bojda zelo aktiven Steve Heather, so se odzvali na Zeitblomvo povabilo in jo prvič skupaj zagodi. Projekt je prerastel v bend z imenom Heaven and, Bye Bye I’m going to See the King pa je že druga plošča tega kolektiva, ki je izšla na založbi Staubgold.
Za zasedbo Heaven and je značilen izredno eklektičen pristop h glasbi in tudi na plošči Bye and Bye I’m going to See the King potujemo po različnih krajih in obdobjih. Glasba deluje kot časovno prostorsko potovalna naprava, ki združuje več kot le moč teleporta in časovnega stroja, saj poslušalca obdari z lastnostmi kvantnih delcev, ki so lahko na več mestih hkrati. Tehnologija, ki tiči v ozadju ni novodobna, saj se je zasedba odločila za konvencionalne glasbene metode. Računalnik v primeru Heaven and predvsem lajša delovne procese in nima neke eksplicitne kreativne vloge. Kot lahko preberemo na myspaceu zasedbe Heaven and, se je ustvarjalcem, ki so in še vedno raziskujejo različne novodobne izrazne načine, zahotelo bolj nostalgičnega muziciranja. Glasba temelji na studijskih improvizacijah, čez katere so nasnemavali nove sekvence, jih obdelovali in skratka reinterpretirali. To je v eksperimentalni glasbi dokaj pogost način dela, ki nekako korenini v dubu, razteza pa se vse do bolj avanturističnih plesno elektronskih žanrov, kjer se veliko improvizira s sintetizatorji zvoka.
Improvizacija, ki se ujame v časovni primež studia, v velikih primerih izgubi čar improvizacije oziroma se le ta razvrednoti zaradi postavitve v novo časovno okolje. Na drugi strani improvizacija, ki zavrača editiranje in naknadno manipuliranje, mnogokrat trpi zaradi zreducirane ali prenasičene zvočne slike, ki je posledica omejitve človeških zmogljivosti v realnem času. Kolektivu Heaven and pa nekako uspeva ohranjati žar živega igranja, saj z nasnemavanjem le pihajo v svojo žerjavico. Glasba na ta način postane kompleksnejša in hkrati ostaja “naravna”. Pri tem Heaven and ne grejo predaleč v sfere preveč sproducirane glasbe, ki se spozablja na trenutke, ko je komadom treba reči konec.
Album Bye and Bye I’m going to See the King, ki tako kot predhodnik nosi ime po naslovu pesmi bluesarja Blinda Willieja Johnsona, žanrskih kombinacij in preskokov ne postavlja za izhodišče svoje glasbe. Zdi se, da se žanrski kalejdoskop zgodi spotoma oziroma da gre za neko ustaljeno glasbeno zvrst, ki jo muzikantje ležerno igrajo. Album sicer še zdaleč ne dosega igrivosti, ki jo prakticirajo razni Zornovi pajdaši, a mislim, da jo to posledica drugačne usmeritve kolektiva in ne morebitne nezmožnosti zasedbe. Lahkotnost na plošči Bye and Bye I’m going to See the King ima namreč bolj post rokerski patos, v svetobolje in eksistencialne dvome pa zasedba ne skače iz ene strune temveč gre za bolj cinematične in raznovrstne čustvene ognjemete z razponom od Niela Younga do raznih “shoegazerskih” estetik. Vse to je podprto s fascinantnimi ritmi, za katere skrbita kar dva člana zasedbe, in seveda žanrskimi miksi in med njimi gladkimi prehodi. Brezčasnost glasbe Blinda Willieja Johnsona, ki se po besedah Martina Siewerta zdi stara in nova hkrati, je nekakšna inspiracija benda in ravno takšna je tudi glasba zasedbe Heaven and.
Klišeje, ki so na albumu Bye and Bye I’m going to See the King kar očitni, zasedba ponavadi prevrednoti z rekontekstualizacijo, vendar ker ne gre za neko namerno razbijaje klišejev, ti občasno pridejo do izraza v večji meri. Ta element na albumu deluje kot nekakšen osnovni ton glasbene lestvice, ki predstavlja dom oziroma točko vračanja v skladbah klasične in popularne glasbe. Dom v obliki raznolikih glasbenih klišejev, h katerim strmi in se vrača plošča Bye and Bye I’m going to See the King, pa je zato smiselna osnova albuma, saj ni le središče osciliranja, temveč tudi prostor počitka.
pripravil Tadej Droljc
Komentarji
komentiraj >>