Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
TEKOČE, MLAČNO, NEMOGOČE (3164 bralcev)
Četrtek, 24. 6. 2010
Miha Zadnikar



Sazas je naposled izdal samega sebe in svojo osnovno namero. Kakor je bilo pričakovati, jo je izjavil skoz estetsko sodbo. Navajam predstavnika Sazasa Janeza Hvaleta: »Težko ima glasovalno pravico nekdo, ki je ob kitari zapel eno skladbo. Glasovalna pravica v takih primerih ne more biti enaka tistim, ki jo imajo klasični skladatelji, ki ustvarjajo simfonije, opere in podobno.« Materialistična teorija bi takoj dodala, da v tem tiči ena od osnovnih globalnih težav z avtorskimi pravicami - ne le da so potrjeni skladatelji vredni več kakor tisti muzičisti, ki zraven igranja še skladajo, torej da je klasičen konservatorijski princip vreden več od katerega koli drugega; ne, tudi vokal, glas je a priori vreden več kakor inštrument. Če imate to srečo, da ste v igri za tantieme, potem prejmete občutno več denarja za kompozicije, ki vključujejo tudi besedilo, ne »zgolj« muziko. Vsekakor se bolj splača napisati opero kakor inštrumentalno jazzovsko suito ali izdati album s psihedeličnim inštrumenalnim post-rockom. Sazas s prej omenjeno izjavo o večvredni glasbi kajpada izdaja še veliko več. Na dlani je namreč, kako se kroji kulturna politika, kar zadeva godbe, glasbe in muzike. Ni treba zgubljati preveč stavkov, pa lahko mutatis mutandis sklepamo, zakaj so ukinili Musko in ugotovimo, zakaj so komisije za glasbo na državni ravni in po mestnih občinah sestavljene z večinsko podporo klasičnemu lobiju. Še več - Sazas in njegovi podporniki, ki jih niti ni tako malo, direktno zapovedujejo, kakšno muziko, godbo, glasbo je treba igrati na tem koščku sveta, da je zadoščeno pravici in da je rob, kakopak, ustrezno porezan.

Če kdo, potem je Sazas tista instanca, ki dobesedno bere biblično reklo »na začetku je bila beseda« in ki se zgledno trudi skrbeti za to, da ta »beseda« čez čas - torej v plačilnem roku - tudi postane »meso«. Sazas hoče na vsak način materializirati zvočni artefakt; lovi, beleži, opazuje zvok in kaznuje vsakogar, ki z zvokom dela po svoje. Lep dokaz za to tiči v nekem dopisu, ko so lansko jesen s Sazasa od govorca tehle besed terjali pojasnilo, ki je zadevalo izveden koncert svobodno improvizirane glasbe. Na vsak način so namreč hoteli zvedeti, na katero temo sta nastopajoča improvizirala. Glasbena tema, natančneje njeni štirje takti so namreč ovrednoteni, instantna kompozicija oziroma prosto igranje pa ne. Iz slednjega, torej iz svobodne improvizacije Sazas ne more iztržiti toliko denarja, kolikor ga lahko, kadar ima podatke o glasbeni temi. Glasbena tema je takoj za besedo, vse drugo je neoprijemljivo, torej Sazasu nevarno in odveč. Smo torej globoko v XIX. stoletju, spoštovano poslušalstvo, nekako v času, ko Zahod dobi prvega profesionalnega skladatelja. Glede na resne in debele teoretske knjige je bil to nihče drug kot Ludwig van Beethoven. Vrlemu Beethovnu je bilo kratko malo dovolj, da bi pisal po naročilu in ugajal dobri volji aristokratskih mecenov, zato je svoje kompozicije postavil na ogled. Vrgel jih je na trg. Seveda s tem ni imel velike sreče, njegov naslednik Franz Schubert pa še manj. Za življenja so izvedli komaj dvajsetino tistega, kar je napisal. Mimogrede: Ste vedeli, da je Schubert kandidiral za učitelja glasbe na Glasbeni matici v Ljubljani, a mu je spodletelo celo to!? Bil je pač prevelik revolucionar in čudak.

A vrnimo se v paradoks časa. Problem je v tem, da XIX. stoletje, kot nam ga vsiljujejo Sazas in klasičnoglasbeni lobiji, sploh še ni poznalo sistema avtorskih pravic. Te so novejše, stvar prehoda iz imperializma v neoliberalni kapitalizem, če se izrazim po starem. Obenem z ropanjem bank in vse večjo zadolženostjo, katere nasledke po desetletjih kapitalskega slaloma zapažamo šele v današnjih časih, se kot dober vir zaslužka pojavijo tudi avtorske pravice. In Sazas ni nič drugega kot malce nespretnejša banka, ki mora v svoji ranjeni fazi zdaj tožariti državo, misleč zelo preprosto, da ni nič boljša od njega. O tem bi se seveda dalo debatirati, a ostanimo v fokusu. Ko je že kazalo, da bo poslednje obdobje fevdalne Avstrije znalo ovrednotiti Beethovnove in druge kompozicije in jih ponuditi kupcu identično, kakor se, denimo, ponujajo umetniške slike, je završalo. Meščanska revolucija leta 1848 na Dunaju je za lep čas - vsekakor pa do razpada monarhije - obdržala glasbo na neki povsem drugi ravni. Dunaj bi ne bil Dunaj, če se mu ne bi to poznalo še danes. Pred dnevi je v Ljubljani spet gostoval orkester Dunajske filharmonije. Kaj je njegova posebnost? Več jih je. Trivia pravijo, da v njem lahko igrajo ženske šele dobrih zadnjih deset let. Vsi zaposleni v orkestru imajo, nadalje, naziv profesor glasbe in po vajah zahajajo v svojo lastno kavarno. Nikdar ne pijejo za Silvestrovo, ker imajo 1. januarja ob 12. uri in petnajst minut koncert. Vsa godala Dunajske filharmonije imajo tako dober sound zato, ker so delo enega samega mojstra, še več, violine morajo prihajati na avdicijo iz ene same, seveda dunajske šole. A pustimo te kuriozitete. Ena je bistvena in zanjo ve le malokdo. Orkester Dunajske filharmonije dodobra živi nasledke revolucije 1848. Izrazimo to v jeziku nekdanjega dela Avstro-Ogrske: Boli jih briga! Dunajska filharmonija je, verjeli ali ne, privatna institucija. Na njenih koncertih ni akreditivov, ni brezplačnih vstopnic za diplomatski zbor in druge veljake, razen za Glasbeno mladino na vajah in popustov za socialno ogrožene, študente in upokojence ni nikakršnih ugodnosti. Dunajska filharmonija ni od sredine XIX. stoletja vzela niti krone, niti šilinga, niti evra od avstrijske države ali mesta Dunaj. Igra v dvorani Društva prijateljev glasbe, in to je privatna stavba, zgrajena tik po revoluciji 1848, ko so si premožni dunajski Judje zaželeli svojega koncertnega prostora. In orkester je na to sila ponosen. Izjemo so naredili v 150-letni zgodovini samo enkrat, namreč ko je kancler vseh kanclerjev Bruno Kreisky ugodil Richardu Nixonu. Nixon se je namreč leta 1972 na prelomnem obisku na Kitajskem dogovoril za odpiranje oziroma za ustrezno prezentacijo zahodne kulture. Zamislil si je Dunajsko filharmonijo, poklical dr. Kreiskega, ta je zavrtel telefon in prosil Herberta von Karajana, če Filharmonike popelje na Vzhod. To je bilo edinkrat, da ja avstrijska država subvencionirala svoj slavni orkester, ki zanj vsi mislijo, da je državni. Na letalo so dali celo klavir, saj so v Pekingu pred tem uspešno razbili vse obstoječe klavirje.

In bistvo, zakaj smo se ustavili pri nedavnih gostih Cankarjevega doma? Boli jih briga tudi za Sazas oziroma v njihovem primeru za Austro Mechana. Oni gojijo moderen sound, a program sestavljajo zgledno konservativno, tako da v glavnem ne plačujejo avtorskih pravic. Sodobnejše avtorje izvajajo pač druge zasedbe v mestu. Zgodba je poučna zato, ker nas napeljuje k svojevrstnemu elitizmu. Sazas nas s svojimi iracionalnimi potezami sili v to, da prirejamo zasebne koncerte. Domače muziciranje v slogu, kot si ga je privoščil v New Yorku John Zorn in utemeljil Stone, ko so ga bodisi izdali v Knitting Factory ali pa so se zainvestirali v nesrečno propadlem Tonicu. Zgodba Dunajske filharmonije, ki zmore v svetu klasične glasbe živeti kot povsem avtarkično, samozadostno podjetje, nam je vsekakor v spodbudo in svetal zgled, da na lepem ne bomo več javno oglaševali prireditev in razprli utopično fronto skoz posebne dosežke naših krajev. Rokerji bodo igrali vsakič pod drugimi imeni, pankerji razpadli takoj po špilu, eni bomo razglasili abstraktne produkte svobodne improvizacije, ki nima otipljive tematike, elektrofoniki bodo uradno »preskušali naprave«, hip-hoparji prijavljali literarne soareje, elektro-akustiki pa poskusili naposled ločiti zvok od besede, tako da ne bo mogoče zaračunati ničesar več. Kajti zgodbi s Sazasom ni videti konca, dokler v njihovo graščino, ki nima nobene zveze niti z umetnostjo niti s kulturo, ne vdrejo policisti po nalogu javnega tožilstva.

V Terminalu se je samoiniciativi in nadzornemu aparatu paradoksno zaupal Miha Zadnikar.



Komentarji
komentiraj >>