Po kar nekaj letih zatišja se v slovenski prostor vrača razprava o postfordizmu, ki smo jo sicer natančneje lahko spremljali in preučevali v letu 2004. Tistega leta je namreč Delavsko pankerska univerza organizirala na to temo letnik, v katerem so se zvrstila različna predavanja in branja. Tokrat smo dobili zbornik, ki ga je uredil Gal Krin založili pa so ga na Mirovnem inštitutu. Poleg urednika so v zborniku prisotni še prispevki Igorja Pribca, Sandra Mezzadra, Katje Difenbach, Gorazda Kovačiča, Jacquesa Ranciera, Zdravak Kobeta, Serga Bologne, Rastka Močnika, Marine Vischmidt in Cirila Oberstarja. Avtorji se vsak na svoj način in iz posebnega zornega kota spopadejo z obravnavano temo, tako da z branjem dobimo res široko razumevanje teorije in spremljajočih se problemov.
Poizkusimo za začetek predstaviti temelje in izpostaviti nekatere ključne momente za razumevanje postfordistične paradigme. Za osnovo razumevanja nam služi kar ime besede ob pogoju, da odstranimo predpono post. Fordizem predstavlja način produkcije, delovne in življenjske pogoje delavcev ter pravice, ki so jih ti delavci imeli. Namreč ravno Henry Ford je bil prvi, ki je vpeljal v industrijo nekaj novih, radikalnih sprememb. Prva takih in najbolj dominantna je bila tekoči trak. Če so se pred tem delavci v tovarnah na nek način samoupravljali in bili v odnosu s sodelavci ter si vsaj delno avtonomno kreirali tempo dela, se je z vpeljavo tekočega traku stvar v celoti spremenila. Rastko Močnik opozarja, da je: »Pri delu za tekočim trakom delavec v celoti podrejen stroju: stroj določa njegove gibe, hitrost dela, moč, ki jo mora delavec uporabljati, delavec se ne sme oddaljiti z delavnega mesta in tako naprej. Stroj predstavlja celoto delovnega procesa, ki delavcu za tekočim trakom ni dostopna.«
Z vpeljavo tekočega traku delavec postane del stroja, kar ga zreducira na nemogoči človeški minimum, torej bitje, ki komajda izkorišča svoje potenciale in je po mnenju svojega delodajalca zgolj živo in seveda hitro nadomestljivo orodje. Poleg tega je Ford iz svojih tovarn za dobro desetletje uspel pregnati tudi sindikate in pričel radikalno zmanjševati pravice delavstva, na račun zmanjševanja plač pa uspešno kumuliral lastni kapital. Paradoksalno je ta isti delavec postal tudi konzument izdelkov, ki jih je izdeloval. Torej delavci niso več proizvajali izključno za visoki ali srednji sloj, ampak so bili na nek način vključeni v ta isti sloj z razliko, da je bil pri njih za realizacijo želje potreben procentualno veliko večji vložek, kar je na nek način pomenilo tudi veliko večjo možnost nezadovoljstva zaradi nedoseganja vsiljenega občega standarda. Veliko vlogo je pri vsem skupaj odigrala tudi država, ki je omogočala kapitalistovo kumulacijo denarja in bila garant za konstantni napredek, čeprav je to v nekaterih primerih pomenilo njeno lastno izčrpavanje.
Ko se je ta paradigma v večjem delu sveta že dobro usidrala, je nekje sredi sedemdesetih pričelo prihajati do obrata. Sistem se je začel sesuvati na več ravneh in prej dobro podmazano kolesje se je pričelo upočasnjevati. Predvsem je pričelo škripati kapitalistom, zato so ekonomisti staknili skupaj glave in pogruntali nekaj modernizacij, ki bodo povrnile stare dobičke in izboljšale položaj delodajalcev. Po drugi strani pa se je pričela preoblikovati tudi sama struktura delavstva. Ena takih sprememb je bila zmanjševanje števila delavcev za tekočim trakom, to je prehod iz industrijske v storitveno družbo. Naenkrat večina zaposlenih ni neizobraženih in slabo kvalificiranih delavcev, ki so jih tako ali tako po večini pričeli nadomeščati avtomati, ampak dobro izobraženi individuumi z ozko specializacijo.
Značilnost modernega, torej postfordističnega delavca je predvsem v prekarnosti njegovega delavnega razmerja. »Postfordistični družbenoekonomski sitem je delavce podvrgel dvojnim okoliščinam: na eni strani priložnostim za osebno zadovoljujočo fleksibilnost, na drugi strani pa eroziji socialne varnosti, krepitvi nadzorovanja in samonadzorovanja, kolonizaciji sebstva in psihičnih zmožnosti za heteronomne namene ter, ne nazadnje, poglabljanju razrednih neenakosti. … Verjetno ključna menedžerska inovacija postfordističnega režima je takšen način fleksibilnega organiziranja gospodarskih dejavnosti, ki eksternalizira poslovno tveganje na račun kapitalsko šibkejših členov poslovnih omrežji,…« Poleg tega je ena glavnih zagat današnjega kapitalističnega sistema, kako vzpodbujati trošenje, ki edino predstavlja motor kapitalističnega delovanja, kar se liberalnim ekonomistom kaže kot kardinalen problem sedanje ekonomske krize. Skrajšano, »Glavni ekonomski problem moderne družbe je,…, kako krepiti občutke potrebe in kako ljudem omogočiti presežno trošenje.«
Postfordistični posameznik je tako prignan do skrajnosti, saj ga na eni strani omejuje vse slabši ekonomski položaj, podkrepljen s konstantno negotovostjo finančnega priliva, po drugi strani pa je primoran trošiti tako iz socialnega kot ekonomskega vidika. Prehod iz delovnega okolja za tekočim trakom na ostala predvidoma bolj človeška dela pa je pravzaprav idealističen, saj neke posebne inovativnosti v večini poklicev ni pričakovati in tudi ni zaželena. Pravzaprav je inovativnost zaželena zgolj tam, kjer bo prinašala takšno dodano vrednost, ki se jo bo dalo uspešno tržiti.
Zbornik pa ne podaja zgolj analize stanja oziroma problema, ampak tudi nekatere rešitve. Predlogi se gibljejo od vrnitve v modificirani fordizem, do komunizma in socializma ali liberalizma z bolj človeškim, lahko bi rekli keynesianskim obrazom. Nekega prav poenotenega mnenja sicer ni najti, vsekakor pa je dobro, da je problem diagnosticiran, sedaj pa preostane še mrzlično iskanje zdravila in seveda upanje, da se ga bo bolniku dalo aplicirati in da ne bo imelo preveč stranskih učinkov.
Zakaj živi v postfordizmu, se je spraševal Tadej Meserko.
Komentarji
komentiraj >>