Evropska mreža proti rasizmu ENAR, krovno združenje več kot 600 civilno-družbenih organizacij s področja človekovih pravic, pravičnosti in medkulturne različnosti, je 25. in 26. junija v Bruslju priredila srečanje po imenu strateški kongres. ENAR opozarja Evropsko unijo o najnovejših primerih rasne diskriminacije, ksenofobije in nestrpnosti v njenih posameznih članicah. Hkrati pa išče koristne rešitve za kapital, sindikate, evrokrate in civilno družbo, da bi človeštvo poskušali vsaj malo odvaditi od teh popolnoma umetno povzročenih strahov, kar ksenofobija je.
Kongres v hotelu Husa je obiskalo 67 predstavnikov nacionalnih mreže Enar iz 28 evropskih držav, med njimi tudi trije člani iz Slovenije. Sodelujoči so sprejeli novi program delovanja in finančni načrt krovne ENAR za obdobje od leta 2010 do 2013, sodelovali v delavnicah in poslušali govore vodilnih funcionarjev. Prisluhnili pa so tudi strokovnjaku za migracije Mednarodne organizacije za delo pri Združenih narodih Patricku Teranu.



Strokovnjak Združenih narodov Patrick Teran je predstavil še nekatere zanimive demografske podatke. Na primer, da trenutno 105 milijonov ljudi živi in dela izven meja svojih matičnih držav v Evropi. Gre za zaposlene in samozaposlene delavce. Zadnji najbolj občutijo negotovost oziroma prekernost, ki jim jo je prinesel deregulirani kapitalizem. Toda od priseljevanja svetovnega prebivalstva je hkrati odvisno preživetje evropskega gospodarstva. Zato bo v prihodnosti nujno treba zagotoviti delovna mesta priseljencem. Pri iskanju dela bodo štele delovne spretnosti, čeprav so zdajšnji obeti za okrevanje gospodarstva slabi.

Organizatorji so poskrbeli tudi za presenečenje. Udeležence kongresa je nagovoril dolgoletni borec za pravice črncev Jesse Jackson. Prisotne je popolnoma prevzel z govorom o zgodovini boja za odpravo suženjstva v Združenih državah Amerike.



Pridigar Jesse Jackson opozarja, da človekove pravice niso bile nikoli podarjene, ampak da so si jih morali ljudje izboriti. Črnci so morali prestajati številne nepravičnosti. Od belcev nikoli niso prejeli kompenzacije za suženjstvo, kljub temu, da je bilo to odpravljeno in še v šestdesetih letih 20. stoletja so jih belci zapirali, če so si hoteli sposoditi knjige v javni knjižnici. Boj za priznanje pravic je zahteval spremembo pogledov, institucij in zakonov, skladnih s predstavo o rasni večvrednosti. Vse to je prineslo trenutek veselja ob zmagi temnopoltega Barracka Obame za ameriškega predsednika. A temno senco na Obamovo predsedstvo meče dejstvo, da je moral žal tudi sam postati pilot v usmerjanju afganistanske vojne, je povedal Jesse Jackson.



Tako je razmišljal borec za pravice črncev Jesse Jackson. V Evropski mreži proti rasizmu – ENAR - pa pravijo, da bodo v prihodnjih letih posebno pozornost namenili “progresivnemu govoru o enakosti in različnosti“. To govorico bodo gojili v svojih kampanjah in jo skušali spraviti tudi v main stream medije, so zapisali v ENAR v programu, ki so ga ENAR-ovci sprejeli na srečanju in ga bodo uresničevali v svojih akcijah med leti 2011 in 2013. Vprašanje je, ali gojenje naprednega govora tudi sicer zadostuje za spopad s ksenofobijo.

Ko smo se vračali v Slovenijo, smo doživeli neprijetno presenečenje. Delegata ENAR in našega kolega iz Nigerije je že na letališču v Bruslju več minut zadrževal nek osiveli uradnik z okroglimi očali. Besno je preverjal kolegovo identiteto. Težavo naj bi mu povzročil njegov potni list oziroma podatek v njem, da je rezident in ne državljan Slovenije. Kolega je vprašal, zakaj ga vendarle ne spusti naprej in mu je pokazal celo svojo osebno izkaznico, saj tudi ta zadošča za svobodno gibanje po ozemlju Evropske unije, je prej bledi uradnik v trenutku postal divje rdeč v obraz in zadirčno odvrnil, “kaj sprašujete”, “vaše vprašanje ni na mestu,” “bom moral še nekoga poklicati”. Nazadnje je ugotovil, da je napačno zapisal kolegovo črko v imenu in računalnik ni prepoznal njegove identitete. Prijatelju iz Nigerije se je opravičil in rekel, naj nikomur ne govori o tem ter da je vsega kriv neumni računalnik. “Tega sem že navajen. To se mi stalno dogaja na letališčih,” je rekel Fred.

In res, ko smo pristali na Pučniku, se je zgodba ponovila. Kot da so oživele nevidne meje in je schengensko območje svobodnega gibanja na letališču za nekatere ljudi v trenutku odpravljeno. Hoteli smo se pomakniti k zadnjim vratom k našim kovčkom. Nek policist je mirno pil kavo, a ko je zagledal našega črnega Freda, je nemudoma skočil v zrak in ga zaustavil ter zadrževal več kot 15 minut. Kaj se je dogajalo takrat, ne vemo, a Fred je vendarle prišel živ in zdrav. Zakaj se je na letališčih v Bruslju in Ljubljani kar dvakrat ponovil isti pojav?

Zakaj takšen odnos do našega kolega? Ali res zato, ker se je od ostalih pripadnikov človeške vrste na letališču ločil zgolj po drugačni barvi kože? Ali je v primeru, ki smo ga opisali, mogoče govoriti kot o nekakšnem institucionalnem rasizmu, ker ga prakticirajo uradniki in policisti, javni uslužbenci? Odhod na kongres Evropske mreže proti rasizmu je bila zanimiva izkušnja. Nekako je potrdila ugotovitve znanstvenika Patrica Terana iz Združenih narodov, da so evropske družbe v zdajšnji recesiji lahko bolj sprejemljive za avtoritarne pojave raznih vrst in da se jim bo treba še temeljito raziskovalno posvetiti in se jim odločno upreti. Rasizem v 21. stoletju je bolj živ in trdovraten kot si mislimo.