Tokratna že 10. Parada Ponosa, torej v naših krajih pač že tradicionalna letna manifestacija za človekove pravice istospolno usmerjenih, katere osrednja ulična parada bo pod geslom Dovolj čakanja! potekala to soboto v Ljubljani, bo res dobro obiskana. Dojemanje in razumevanje človekovih pravic istospolno usmerjenih v domači družbi, pa se te dni najbolj očitno sploh ne zrcali na prireditvah Tedna parade ponosa, ki ob 10. obletnici prireditve poteka od prejšnjega petka in se zaključi na prihodnjo, po-paradno nedeljo, pač pa predvsem v javni razpravi o novem družinskem zakoniku, v katerega naj bi naposled zapisali, da lahko družino tvorita tudi istospolna partnerja.
Kljub temu, da to gotovo ni bil njihov primarni cilj, so za gotovo visoko sobotno udeležbo na Paradi ponosa 2010 samoiniciativno poskrbeli s strani domačega represivnega aparata zaenkrat še neodkriti napadalci na Cafe Open in hišo, v kateri sta si pač heterospolno družino ustvarila pravosodni minister Aleš Zalar in sodnica ljubljanskega sodišča Mojca Zalar Kocjančič. Da so z molotovkami in grafitarskimi spreji oboroženi napadalci del skupine, ki je leto poprej prav tako v Cafe Open fizično napadla in poškodovala udeleženca pesniškega večera Mitjo Blažiča, ne bo pretežko ugotoviti niti domači policiji. Nenazadnje je zasebno gospa ministrica, poklicno pa sodnica Zalarjeva napad na Blažiča pravnomočno obsodila in je tako tudi najbolj zaslužna za razkritje domačih neofašistov in drugih homofobov, ki so se v znak protesta njeni odločitvi pred meseci pred ljubljanskim sodiščem zbrali na shodu Mladi proti represiji.
Povod za prvo parado ponosa na Slovenskem leta 2001 je bilo sicer nestrpno in žaljivo ravnanje osebja v enem izmed ljubljanskih lokalov do istospolno usmerjenih gostov. Glede na to, da pa bosta častna pokrovitelja tokratne že 10. Ljubljana Pride manifestacije tako predsednik Državnega zbora Pavle Gantar kot ljubljanski župan Zoran Jankovič, tam pa se bo vse trlo tudi drugih politično znanih obrazov iz te samooklicano leve, a vsebinsko zgolj liberalne oblasti, bi lahko celo ugotovili, da smo v domači Republiki bolj strpni do pravic istospolno usmerjenih, kot smo bili leta 2001.
Toda desetletje pozneje, na lokal, v katerem so dobrodošli tudi istospolno usmerjeni, letijo molotovke in ga kazijo homofobna in sovražna gesla, pred sodiščem pa nase nemo opozarja dobra stotnija obritoglave mladine. Seveda so se z obsodbo tega zadnjega homofobnega nasilja oglasile domala vse samooklicane politične, verske ali kakršnekoli že druge moralne avtoritete, kar jih premoremo v deželi. Toda pravo in za deželo usodnejšo homofobijo pač v prvi vrsti ne razgaljajo grafiti, ampak vsebinski podtoni javne razprave o družinskem zakoniku, za katerega samo drugi člen oziroma določilo, da lahko družino tvorita tudi istospolno usmerjena partnerja, je resorni Odbor Državnega zbora kljub nesporni koalicijski večini porabil kar 16 ur razprave.
Tako je med vsemi drugimi napad na Cafe open in hišo za pravnomočno obsodbo lanskega homofobnega napada na goste taistega lokala zaslužne sodnice obsodila tudi Komisija pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci. Temeljna dolžnost tega sveta katoliških modrecev namreč je, da brani človekove pravice in družbeno pravičnost. Toda problem družbene pravičnosti - kot jo pojmujejo tako Komisija pravičnost in mir kot ostali nasprotniki družinskega zakonika – je, da izključuje, pravzaprav pa krši in zanika človekove pravice istospolno usmerjenih ljudi.
Kljub obsodbi zadnje manifestacije v tej družbi latentno navzoče homofobne nestrpnosti in nasilja ta svet katoliških modrecev hkrati tudi pričakuje, da ta konkretni napad ne bo izrabljen za uzakonitev za njihovo moralo pač sporne razširitve definicije družine in za manipulacijo človekovih pravic. Ne glede na Katekizem Katoliške Cerkve pod zaporedno številko 2358, da je skupnost istospolno usmerjenih potrebno sprejemati s spoštovanjem in obzirnostjo, ideal domače družbene pravičnosti po katoliško ostaja zaščita družine, utemeljene na zakonski zvezi med možem in ženo, saj da je to nujno potrebno za celosten razvoj človeške osebe kot tudi za trdnost, mir in prihodnost tega tako zelo nesamozavestnega naroda in države.
Da sicer to, kar kot papagaji eden za drugim ponavljajo ideološko profilirani nasprotniki družinskega zakonika, ki bi v družinskih obveznostih in pravicah izenačil tako isto- kot hetero-spolno usmerjene so-državljanke in so-državljane, preprosto ne drži, same po sebi dokazujejo že obstoječe istospolne družine na Slovenskem. Nasprotovanje zakonodajni ureditvi njihovega statusa torej nikakor ne more biti družbeno pravično. Razen če družbeno pravičnost merimo in dojemamo skozi oči domače heteroseksualne večine. Toda s tem hkrati kršimo in teptamo človekove pravice istospolno usmerjene manjšine.
In na še naprej trajajoče kršenje človekovih pravic istospolno usmerjenih bo v prvi vrsti pod geslom Dovolj čakanja opozarjala tudi že 10. Parada ponosa to soboto v Ljubljani. Ne glede na to, ali pa bo aktualni koaliciji in vladi uspelo uzakoniti načrtovan družinski zakonik ter vsaj to sistemsko kršenje človekovih pravic na Slovenskem prekiniti, pa ideološke razsežnosti javne razprave njenih nasprotnikov potrjujejo, da je njihova družbena pravičnost enako moralna tiranija homofobne večine. Toda tako to gre. Ta družba je od dejanske enakopravnosti in enakovrednosti vseh oblik družinskega življenja pač še zelo zelo oddaljena.
Odpoved: Tudi za tokratni N-euro moment sem s tiranijo domače homofobne večine pred ljubljansko 10. Parado ponosa v zobeh poskrbel Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>