THE ROOTS: How I Got Over (Def Jam, 2010) (ponovitev 9. 7. 2010 ob 00.30) (2338 bralcev)
Petek, 2. 7. 2010
jizah
Petek, 2. 7. 2010
jizah
* Eminentni philadelphijski živi hiphop ansambel The Roots zadnje leto igra v ameriškem večernem »Late Night Showu« Jimmyja Fallona, kar je na njih nedvomno pustilo ogromno posledic. Vsakodnevno studijsko igranje z različnimi glasbeniki je malce osvobodilo njihovo rapersko dušo in njihovo glasbeno popotovanje spremenilo v še bolj fuzijsko zmes kot doslej.
Osnova še vedno ostajajo močni, trdni, udarni bobnarski izlivi šefa zasedbe Questlova in vokalna interpretacija stihoklepača Black Thoughta, a v ospredje vse bolj rinejo tudi raziskovalni klaviaturistični izleti Kamala in raznorazni vokalni gostje. Srečanja Rootsov s prvinami indie rocka, jazza, soula, neosoula, neofunka in celo gospela sicer doslej niso bila neznanka, tokrat pa fantje vendarle veliko bolj izhajajo iz svoje baze. Sploh v primerjavi z jezo poslednjih dveh pridelkov philadelphijskega kolektiva - albumov »Game Theory« in »Rising Down« - je tokratni album precej bolj umirjen in pozitiven, še vedno pa Black Thought v besedila spretno umešča socialno in politično zavednost, osebne dvome in ekonomsko nestabilnost. Razlika je v tem, da rapa mirneje, bolj emocionalno in predvsem bolj introspektivno kot doslej. Morda prav zaradi vidne introspektivne note albuma Rootsi na album povabijo kopico vokalnih gostov, ki pa z izjemno fascinantnega Bluja in izjemnega Peedi Peedija v ničemer ne izstopajo. Nekateri gostje, kot sta recimo Phonte in P.O.R.N., svoje delo opravijo povsem solidno, medtem ko recimo vseprisotni Dice Raw, ki se pojavi skoraj na polovici albuma, in Truck North nikakor ne zmoreta slediti glavnemu klepetaču.
Pretirano število raperskih gostovanj pa po drugi strani odlično dopolnjujejo skoraj vsi indie gostje od Dirty Projectorsev, Joanne Newsom do Monsters of Folk, katerih kompozicijo »Dear God« so Rootsi na novo predelali, ji dodali lastni žmoht in iz nje ustvarili naslovni singel albuma. Skozi »lagano«, neobremenjeno crossover soul estetiko nam fantje dajejo vtis, da so z igranjem pri Jimmyju Fallonu glasbeno povsem odrasli, zaživeli, se na nek način osvobodili mladostniške jeze, a vseeno ohranjajo popolno prizemljenost, frustracijo in vsakodnevno borbo s svetom.
Lirikalno Black Thought ostaja na nivoju, za nameček je tokrat svoje rapanje nadgradil tudi s petjem, tematsko pa misli bolj usmerja k samemu sebi. Poglavitno razliko gre iskati v preprostejšem podajanju besedil, pri čemer besedila niso prav nič slabša. Besedilna presenečenja se skrivajo predvsem v močni religiozni konotaciji, pozitivnosti, poštenosti in prisotnosti upanja, pri čemer je potrebno poudariti, da Black Thought še vedno ni zagrenjen pritoževalec.
Rootsi so se v 17-ih letih dodobra spremenili, a niso nikoli zares nehali raziskovati raznorodnih muzik in presenečati raperskega občinstva. Pri tem je ostalo tudi tokrat, saj so svoje glasbeno znanje in izkušnje zavili v mešanico melanholije iz začetnega obdobja, niso pa se pustili ne tematsko ne glasbeno opredeljevati prevladujočemu raperskemu stilu. Fantje še vedno predstavljajo alternativo današnjemu radijskemu manifestiranju hiphopa, le da so tokrat izbrali bolj emocionalno, mestoma temačno celoto, ki je še kako konsistentna.
Njihov doslej najkrajši izdelek bo verjetno fenu poslednjih dveh Rootsovih dolgometražcev prinesel nekaj kislih nasmeškov, saj bo pogrešal predvsem agresijo udarnih kompozicij, stalnemu opazovalcu dela zasedbe pa bo »soulish« izdelek le logično vračanje k jazzu, popu in drugačnosti Rootsov z njihovih prvih treh, štirih izdaj. Proti koncu plošče Rootsi tempo zlagoma dvigujejo, a jim tokrat iz albuma ni uspelo ustvariti kakega mega mainstream ali podtalnega hitiča, ki bi s svojo nekonvencionalnostjo sprožil histerijo množic, kot se je to nekajkrat že zgodilo. Prva plošča odkar vsakodnevno igrajo pri Jimmyju Fallonu je presenetljivo osredotočena, umirjena, melanholična in emocionalna, daje občutek, da gre za dobro osmišljen album, kjer se gostje občasno podružijo s svojimi kolegi, vsi pa v tem dejanju neizmerno uživajo in oddajajo vtis nekakšne velike srečne družine. Konsistenten in zrel izdelek, čigar produkcija bi lahko nastala tako leta 2020 kot tudi leta 1990. Manifest neprilagojenega hiphopa.
pripravil Jizah
Komentarji
komentiraj >>