Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
ONEOHTRIX POINT NEVER: Returnal (Editions Mego, 2010) (2646 bralcev)
Torek, 6. 7. 2010
goran



* Vse pogostejša jamranja glasbenikov o tem, kako v trenutni masovni ponudbi svojo glasbo le stežka spravijo do poslušalcev, se zdijo skozi izkušnjo Daniela Lopatina, ki se skriva za psevdonimom Oneohtrix Point Never, precej jalova. Do konca minulega leta je zanj praktično vedela le peščica ljubiteljev sintetičnih muzik, potem pa je s ploščo ‘Rifts' pristal na visokem drugem mestu najboljših albumov pri cenjenem mesečniku Wire in praktično čez noč je njegova glasba našla pot tudi do sredinske publike. Wire s svojo prej kot ne majhno naklado sicer ne doseže širšega kroga ljudi, očitno pa v sodobnih muzikah le velja za pomembno referenco, saj so se praktično vse recenzije sklicevale prav nanj. Recept za jamrajoče glasbenike se tako zdi precej preprost: za to, da si opažen, je očitno pač še vedno dovolj »le« zanimiva glasba.

In kje se kaže zanimivost Lopatinove glasbe? Najbrž najprej v njeni drugačnosti. Pa tu ne gre za drugačnost zavoljo drugačnosti. V Brooklynu nastanjeni kreativec ruskih korenin svoji estetiki ali ideji sledi osredotočeno in domišljeno, predvsem pa brezkompromisno, kar ga je pripeljalo tudi do ušes Petra Rehberga in njegove založbe Editions Mego. Skozi zvočno podobo morda nekoliko presenetljivo, skozi Lopatinovo avanturistično žilico pa po svoje celo logično. Ko so ga ob izidu njegovega novega albuma ‘Returnal' - da, pri Wireju - vprašali, kako se s svojo glasbo znajde v (E)Megovi druščini, je na pol v šali odvrnil, da se v tej sredini sploh ne vidi. In čeprav na površju njegova nostalgična sintetika morda res nima kaj dosti skupnega z (E)Megovimi ekstremisti, pa je pod površjem ta sorodnost precej bolj jasna. Surovo zvočnost, deloma lastno Rehbergu, Russellu Haswellu ali pa Florianu Heckerju, Lopatin skozi fenneszovsko pop senzibilnost uspešno staplja v samosvojo izraznost, s katero obenem nagovarja tako sredinsko publiko kot tudi privržence tistih bolj obrobnih, naprednejših muzik.

Album ‘Returnal' na prvi posluh ni bistveno drugačen od svojega predhodnika, a to celostnega vtisa ne zmoti. Prej nasprotno. Z njim bo Lopatin nedvomno širil svoj krog poslušalcev, zato je sledenje estetiki, ki mu je prinesla mesto med najzanimivejšimi sodobnimi kreativci, pravzaprav razumljivo. Nenazadnje je glasba še vedno slišati povsem sveže, do neke mere celo inovativno. Kljub - pogojno rečeno - ponavljanju pa Lopatin za ploščo ‘Returnal' ni pritiskal tistih najbolj ziheraških tipk svojih analognih sintetizatorjev. Harmoniziranja in strukture so postali kompleksnejši, obenem pa je ohranil tudi tisto očarljivo, naivno, skorajda otroško zvedavost, ki v njegovi glasbi odpira duhovito in predvsem nepretenciozno dimenzijo. Nasprotniki mu očitajo preprostost in razmeroma stereotipno ambientalno vijačenje, sam pa v njegovi glasbi prepoznam močne vplive nekaterih zanimivejših krautrockerjev, ali še raje severnoameriških minimalistov, ki pa jih uspešno prevaja v sodobne zvočne smernice. Zdi se, da ga prav to poglobljeno poznavanje glasbene preteklosti postavlja pred številne sodobne elektrončkarje, ki svojo glasbo plehko opirajo le na instantno zvočno všečnost, ob tem pa pozabljajo, da na dolgi rok v ušesih in spominu ostane predvsem glasba z vsebino.

Lopatinova izrazito razpoloženjska, obenem tesnobna in pomirjujoča glasba bo najbrž prenaporen zalogaj za samorealizirane, ali pa celo z življenjem zadovoljne posameznike. Bo pa tistim, ki po življenjskih vijugah podiramo vsa vratca, v njeni družbi bržkone nekoliko lažje. Če že ne zaradi občutka popolnega ugodja pa vsaj zaradi zavedanja, da je tam nekje še nekdo, ki se prav tako počuti izgubljenega v prostoru in času.

pripravil Goran Kompoš

 



Komentarji
komentiraj >>