Četrtek, 8. 7. 2010
polonap
* Newyorška avantgardna umetnica Laurie Anderson se po devetih letih diskografskega molka vrača v velikem slogu. V desetletju, ko se je kot glasbenica posvečala predvsem živim nastopom in raznim sodelovanjem, se je svet postavil na glavo. Amerika, kakor smo jo poznali pred 11. septembrom, se je spremenila. Celo do te mere, da občinstvo protestno zapušča njene koncerte, užaljeno zaradi njenih – po naših merilih nič kaj provokativnih - observacijah o razmerah v ameriški družbi.
Plošča Homeland je zato v veliki meri osebni odziv na dogajanje v ZDA pod Bushevo vladavino in kot taka precej odkrito politična, pa najsi govori o mučenju zapornikov, finančnem zlomu, kulturi talk-showov ali vplivu državne politike na posameznikovo identiteto. Če bi jo pisala danes, pravi Andersonova, bi bila zagotovo še bolj jezna, saj se pod Obamo stvari ne obračajo na bolje.
V tem pogledu na albumu iztopata dva naslova, ki sodita v žanr govorjene besede ali se mu vsaj približujeta; zgodbi, ki v mnogem spomnita na refleksijo sodobne Amerike, kot jo poznamo iz dela Louja Reeda. Prvi primer je z beati Kierana Hebdena podloženi hit Only An Expert, ki ironično opozarja na sprevrženo vlogo izvedenskih in kvazi-izvedenskih mnenj pri definiranju problemov v ameriški družbi. V drugem, enajstminutnem Another Day In America, Andersonova elektronsko popači svoj vokal in ga skupaj s svojo groteskno moško podobo na naslovnici albuma združi v lastni alterego. Fanway Bergamot, ki mu nameni samostojno življenje s profilom na Facebooku, po njenem mnenju funkcionira kot alternativni glas v razmisleku o sodobni Ameriki in njeni identiteti.
Toda plošče Homeland ne smemo reducirati na njeno politično dimenzijo. Dopolnjujejo jo namreč osebne, ljubezenske in z izkušnjo smrti bližnjih zaznamovane pesmi, ki sodijo v sam ustvarjalni vrh 63-letne Newyorčanke. Najlepša primera teh sta s sublimnim vokalom Antonyja Hegartyja oplemenitena Strange Perfume in preminulemu očetu posvečena, minimalistična, The Lake.
Prav tako na račun sporočila ne gre zanemariti strogo glasbenega vidika plošče, zlasti če upoštevamo, da Andersonova ni le izvrstna pripovedovalka in vokalistka, ampak tudi instrumentalistka, ki se dobro znajde na klaviaturah, violini in tolkalih. Hkrati ima tudi pretanjeni občutek za studijsko delo, kar je bilo za ploščo Homeland ključnega pomena.
Zasnove komadov so se daljši čas medile skozi žive nastope, skupaj s prispevkom gostujočih glasbenikov pa jih je Andersonova temeljito obdelala v studiu. Posnetke tuvanske zasedbe Chirgilchin je tako uporabila v hipnotičnem uvodu v ploščo, v skladbi Transitory Life, ter v predelavi Aristofanovih Ptic, kjer je vešče izkoristila tudi tolkala Joeya Barona in Zornovo pihanje v saksofon, ki ilustrira oglašanje ptic. Izmed tisoč in tisoč zvočnih datotek je ob močni podpori svojega najtesnejšega sodelavca, koproducenta Louja Reeda, izbrala tiste prave in jih združila v končni izdelek.
Rezultat te mučne kombinatorike je presenetljivo organsko zveneča celota. Težko bi uganili, da nihče od sodelujočih ni bil v studiu hkrati z drugimi gosti. Mojstrska lepljenka izraža svojevrstno, na trenutke kar postapokaliptično atmosfero. Splošno, nedoločno občutje hromeče groze, ki veje iz podtona pa nam nemara ponuja sliko sodobne Amerike še jasneje kot gola tekstovna raven. Plošča, skratka, ki ponuja obilo snovi za razmislek, a se ji hkrati lahko prepustimo v čistem glasbenem užitku.
pripravila Polona Poberžnik
Komentarji
komentiraj >>