Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
DENSELAND: Chunk (Mosz, 2010) (ponovitev 20.7.2010 ob 00.30) (2583 bralcev)
Torek, 13. 7. 2010
goran



* Elektroakustična prečenja, postavljena na temeljih jazzovskih in impro muzik, krautrocka in sodobnih elektronskih posegov, so svoje najbolj odmevno obdobje zaenkrat beležila pred kakšnimi petimi leti. Takrat se je pojavila peščica formacij, ki bi jim lahko napletli tesne vezi z mojstri trenserske repeticije The Necks ali pa njihovimi alkimističnimi rojaki Triosk. Toda ponavljanje prežvečenih vzorcev je razmeroma hitro zadušilo njihovo uvodno svežost in inovativnost, zato v zadnjih dveh ali treh letih iz te elektroakustične struje le še izjemoma ujamemo presežek. Zdi se, da tisti uspešnejši poizkusi iz povprečja prištrlijo predvsem skozi element atmosferičnosti ali pa skozi kreiranje praviloma zamaknjenega razpoloženja. Tega se morda zaveda tudi trojec Denseland, ki z albumom ‘Chunk’ všečno zareže v zminimaliziran, pretežno perkusiven in hipnotični zvočni tok.

Osnovno idejo trojca lahko med vrsticami razberemo že v njihovem sodelovanju z avstrijsko, za eksperimentalno glasbo specializirano založbo Mosz, ki se najraje ukvarja z muzikami na meji analognega in digitalnega. Širši vpogled v njihov izraz pa se razkrije skozi glasbeno preteklost treh sodelujočih glasbenikov. Najprej je tu ameriški posebnež, vokalni prevratnik, poet z dolgoletnimi izkušnjami iz mejnih muzik, David Moss. Nam najbolj znani član zasedbe utegne biti tolkalec in elektrončkar, ki smo ga pred nekaj leti v sorodni navezi Groupshow z Janom Jelinekom videli na Festivalu pomladi, Hanno Leichtmann, zadnji kamenček v mozaik pa z basom in elektroniko dodaja Hannes Strobl. Rdečo nit v preteklem glasbenem ustvarjanju trojca torej lahko iščemo predvsem skozi njegovo izkušnjo s svobodnjaškimi praksami, ki jih s ploščkom ‘Chunk’ sedaj nadgradi v zvočno atraktivno samosvojo izraznost.

Seciranje ploščka skozi vplive in primerjave z njihovimi somišljeniki bi vzelo preveč časa. Njihova estetika ne skriva simpatij do izročil raznoterih drznejših sodobnih in polpreteklih zvočnih tradicij, toda kljub očitnim sorodnostim se Denseland ne zanaša na preverjeno, temveč raziskovalno sestavlja nekakšen zvočni puzzle. Ko se kakšen delček noče prilegati, pa ga Moss, Leichtmann in Strobl preprosto ukrivljajo dokler ne zapolni prostora. Latentni vselej prisotni hipnotični gruv v spomin nemudoma prikliče intuitivno magijo prevratniških proto-krautrockerjev Can. Jazzovska potrkavnja in subtilno elektronsko teksturiranje namigujeta na sorodnost z Avstralci Triosk, izrazito cinematična atmosfera pa se giblje po sledi čikaškega dvojca On Fillmore, ki je letos tudi že gostoval v Tolpi Bumov.

Element, ki estetiko zasedbe Denseland že na prvi posluh naredi zelo samosvojo, so vsekakor vokalne ekshibicije Davida Mossa. Zamaknjeni, pogosto z efekti nadgrajeni, težko razumljivi monologi še dodatno razširijo cinematično dimenzijo in tam, kjer se Leichtmann in Strobl umakneta v ozadje, je Moss tisti, ki s svojim glasom narekuje dinamiko zvočnega dogajanja. Kljub kratki, razmeroma konvencionalni pop formi, si trojec v njej vzame ustrezen čas za razvijanje posameznih idej, zato skladbe ponujajo zmoten vtis precej daljših, kompleksnejših, eksperimentalno orientiranih kompozicij. Skorajda lahkotno, a vselej intenzivno zvočno prekopicevanje ponuja prijetno poslušanje, ki se lahko zadovolji tudi z vlogo zvočne kulise, v svoji prikritosti pa še raje terja bolj angažiran posluh.
.

pripravil Goran Kompoš

 



Komentarji
komentiraj >>