Nedelja, 18. 7. 2010
goran
* “Najbolj zanimiva glasba je bila že narejena,” je v enem redkih intervjujev razmišljal Richard D. James alias Aphex Twin, ko so ga spraševali o tem, kam lahko elektronska glasba krene v prihodnosti. S to Jamesovo tezo se vsaj v enem delu strinja tudi koncept oddaje Razširjamo obzorja s predstavljanjem albumov, ki so pustili vidno sled v glasbeni zgodovini. Na eni strani so to kultne plošče čislanih avtorjev in na drugi strani obskurnejši posnetki, do katerih se običajno dokopljemo šele potem, ko aktualni glasbeni založniki v njih prepoznajo komercialni, kreativni, idejno sorodni ali kakšen drug potencial. Zakaj so se pri založbi Editions Mego ob petindvajseti obletnici odločili ponatisniti mojstrovino Brucea Gilberta ‘This way to the shivering man’, sicer ni znano. Najbrž je bil vzrok najprej sorodnost Gilbertove glasbe z dosežki Emegovih čislanih kreativcev, deloma pa morda tudi dejstvo, da je Gilbert glasbo napisal za sodobni ples, Emegov šef Peter Rehberg pa redno beleži sodelovanja s koreografi.
Album ‘This way to the shivering man’ zlahka postavimo na stran tistih obskurnejših posnetkov, dasiravno je Gilbert kot član kultnih art post punkerjev Wire takrat v britanskem glasbenem podzemlju že pustil globoko sled. Vzpon zasedbe na takrat turbulentnem britanskem glasbenem prizorišču je sovpadel s pojavom punka, vendar pa mnogi v zasedbi vidijo predvsem slednike progresivnega rocka, ki pa so ga resda nadgradili skozi punkovsko izkušnjo. Njihov eksperimentalen, vselej raziskovalen pristop, v katerem je studijska manipulacija z zvokom igrala pomembno vlogo, je njihovo glasbo razpel med avantgardo iz šestdesetih let, sodobne rockovske in elektronske trende, krautrock, pa art smernice zasedbe Roxy Music in še kopice najrazličnejših vplivov. V času prve faze med letoma 1976 in 1980 sicer niso dosegli večje popularnosti, toda pozneje so jih pod svoje vplive prištevale cenjene zasedbe Sonic Youth, R.E.M., Butthole Surfers, Cure, Pavement in drugi rockovski velikani.
Brucea Gilberta so že pri ustvarjanju z zasedbo Wire bolj kot pop forma zanimale odprte glasbene prakse, kar lahko deloma najbrž pripišemo njegovi predglasbeni fazi, ko je kot studijski tehnik delal na umetniški šoli Watford. Nemara je bil eden od pomembnih vzrokov, da je zasedba leta 1980 začasno prekinila delovanje prav različen glasbeni interes članov, kar se je pozneje deloma potrdilo skozi njihove solistične poizkuse in ustvarjanje v drugih formacijah. Gilberta je v tem obdobju zaznamoval predvsem vzpon britanskega industriala in elektronske glasbe, ki je prihajala iz vrst krautrockerjev, na ploščku ‘This way to the shivering man’ pa so opazni tudi že vplivi house in techno producentov iz Chicaga in Detroita. Ob glasbi sami se presežek ploščka skriva prav v izjemno lucidnem vpogledu v vsebine, na katerih je Gilbert gradil estetiko, ki svojih korenin ni skrivala, pač pa jih je v slogu konkretnih muzik inovativno prepletala.
Ob poslušanju ploščka ‘This way to the shivering man’ se pojavi vtis, da je bil Gilbert pomemben glasnik prevratniške britanske elektrončkarske struje, ki je v začetku devetdesetih vpeljala povsem sveže elektronske smernice. Toda kot kaže retrospektivno odkrivanje ploščkov, kot je ‘This way to the shivering man’, Autechre, Aphex Twin in njihovi somišljeniki le niso pisali po praznem listu papirja. Gilbert se razumljivo nagiba bolj na stran takrat radikalne industrial estetike, denimo zgodnjih Cabaret Voltaire, ki so mimogrede med svoje vplive prištevali prav zasedbo Wire. Toda tudi v svoji glasbi že najde prostor za prikrite repeticije, gradnjo bogate atmosfere in podobnih domislic, ki so zaznamovale mlajšo strujo britanskih elektrončkarjev. Mirnejši uvod v album, ki je pravzaprav kompilacija prvih dveh Gilbertovih solističnih plošč, na katerih je zbrana njegova glasba za sodoben ples, ne skriva spogledovanja z neminljivo atmosferičnostjo, ki jo je gojila nemška zasedba Popol Vuh in pozneje tudi Brian Eno. Nekje na polovici pobudo predvsem skozi ritmiko prevzamejo industrial eksperimentiranja, v zadnjem delu pa album zaznamuje še techno estetika, s katero je konec osemdesetih že napovedal novo kariero klubskega DJ-a. Ob poslušanju albuma ‘This way to the shivering man’ se tisto Jamesovo razmišljanje o tem, da je bila najbolj zanimiva glasba že narejena, ne zdi več tako zelo iz trte izvito.
pripravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >>