Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Domače sodstvo & politični pritiski na novinarstvo (3143 bralcev)
Sreda, 1. 10. 2003
tomazza



Slovensko neodvisno sodstvo je zadalo novo zaušnico občemu prizadevanju za uveljavitev avtonomije in neodvisnosti domačega novinarskega poklica. V postulat neodvisnosti se v urejenih demokracijah pri obveščanju in naslavljanju javnosti sicer sploh ne sme dvomiti. Toda včerajšnja zavrnitev zasebne tožbe ljubljanskega okrožnega sodišča, ki jo je zaradi domnevne žaljive obdolžitve zoper vodjo poslanske skupine največje in v zadnjem desetletju na slovenskem najvplivnejše politične stranke – Liberalne demokracije vložil novinar in urednik dnevnoinformativnih oddaj Televizije Slovenija Rajko Gerič, kaže, da slovenska demokracija le ni tako zelo urejena, kot jo predvsem pred tujimi očmi slikajo domači nosilci pač demokratične oblasti.

Zakaj gre? Tone Anderlič se je 31. januarja letos po seji sveta Liberalne demokracije, na katerem so prvi liberalni demokrati uprizarjali postdrnovškovski boj za prevlado in oblast v politično in kapitalsko najmogočnejših strankarskih strukturah, pred novinarji različnih televizijskih, radijskih in časopisnih hiš bahal, da mu je novinarka z nacionalne televizije malo pred sejo poslala SMS sporočilo. Za demokratične standarde nenavadno je bilo tako že to, da se nosilec enega najpomembnejših položajev stranke, ki so ji na demokratičnih volitvah sodelujoči državljani in državljanke celo zaupali mandatarstvo, javno hvali s telefonskim SMS odnosom, ki da ga ima z novinarko nacionalne televizijske hiše. Toda to še ni vse. Očitno za lastne politično-promocijske potrebe pa se je ta, že vse svoje poklicno življenje politični profesionalec, pohvalil še z domnevno vsebino domnevno samo njemu namenjenega SMS sporočila, v katerem naj bi pisalo: »Šef je obljubil pomoč Ropu. Kaj naj storim?«

Seveda je Tone Anderlič, ki ni z ničemer niti poskušal zmanjšati na lastnem zeljniku poustvarjenega vtisa, kako zelo močno je diktat koalicijske politike in seveda tudi njegove nekoč brkate politične osebe vpliven znotraj informativnega programa vsaj deklarativno novinarsko najbolj avtonomne domače hiše, vsebino svojega odgovora na domneven krik na pomoč iz novinarskih vrst nacionalne televizije zadržal zase. Skrivnost pa sta ostala tudi ime in priimek nad domnevnim političnim razmerjem sil znotraj informativnega programa obupane novinarke. Toda plaz se je sprožil, notranja preiskava urednice Tanje Starič je bila brez konkretnih poimenskih rezultatov, govorice o politični pristranskosti in podrejenosti politiki informativnega programa televizije Slovenije pa kar niso in niso hotele potihniti.

Anderličevega javno izrečenega besednega darila so bila seveda daleč najbolj vesela ostala medijska trobila večinskega diskurza, še najbolj pa nacionalkini komercialni konkurenti. Če ima nacionalko pod svojim interesnim vplivom politika, saj izvoljeni predstavniki ljudstva med drugim sedijo tudi v Svetu RTV hiše, je tam vprašanje vpliva stvar lastniškega kapitala. S tem pa so novinarji informativnega programa komercialnih medijskih hiš avtomatično v podrejenem položaju pri ustvarjanju javnega zaupanja v njihovo neodvisnost in avtonomnost. Toda temu pač ni več tako. Tudi z Anderličevo nikoli preklicano ali s kakršnimikoli že dokazi podprto pomočjo. Nenazadnje to neusmiljeno pričajo prav statistike o gledanosti dveh osrednjih informativnih oddaj v slovenskem televizijskem prostoru.

Z svojo zavrnitvijo zasebne tožbe zaradi domnevne žaljive obdolžitve novinarja in urednika dnevnoinformativnih oddaj Televizije Slovenija Rajka Geriča pa je k upadu ugleda njegove matične redakcije in matične medijske hiše pripomoglo tudi Ljubljansko okrožno sodišče. To je namreč potrebovalo kar 8 mesecev, da je ugotovilo in razsodilo, da za Geričevo tožbo ni nikakršne pravne podlage. Dejanje, ki je predmet zasebne tožbe, po mnenju sodišča ni kaznivo dejanje, saj Anderlič o Geriču ni trdil in raznašal ničesar, ga sploh ni omenil in mu tudi ni bilo znano, da je kakršen koli šef na nacionalni televiziji. Po mnenju sodnega senata je oznaka šef tudi preveč splošna, da bi bilo mogoče v njej prepoznati zasebnega tožilca, trditev pa naj bi ne bila izrečena s sredstvom javnega obveščanja ali na javnem shodu.

Salamonska rešitev skratka, ki pa vseeno daje slutiti, da v interesno polje politike ne spadajo le sredstva javnega obveščanja ampak tudi domače sodstvo. Strinjati bi se še bilo, da se Anderlič z ničemer ni direktno naslavljal na zasebnega tožnika Rajka Geriča. Toda pri vsem tem gre vendar za mnogo več. Gre za direktno klevetanje obče avtonomije in neodvisnosti informativnega programa nacionalne televizijske hiše. Malo bolj bosa pa je ta, da profesionalni politik Anderlič, ki ga pri političnem življenju ohranja tudi nujna medijska pozornost, ne bi vedel, kdo je trenutni urednik dnevnoinformativnih oddaj na nacionalni televiziji. Povsem nedoumljiva pa je tudi obrazložitev sodišča, da trditev ni bila izrečena s sredstvom javnega obveščanja. Ni bila s, pač pa je bila pred sredstvi javnega obveščanja. Očitno si tako Anderlič kot ljubljansko okrožno sodišče delita to razumevanje slovenskih novinarjev.

Zgovorno za obče stanje novinarstva na Slovenskem pa je že dejstvo, da se je moral Rajko Gerič, da bi spral madež politične pristranosti dnevnoinformativnega programa nacionalne televizije, odločiti za zasebno tožbo, katere stroške bo moral takisto poravnati sam. Če namreč v kratkem ne bo sledila še tožba institucije, ki jo je pred kamerami in novinarji direktno blatil Tone Anderlič, bo to namreč dovolj zgovoren dokaz, da se bo potrdila začetna teza, da je tako z avtonomijo in neodvisnostjo slovenskega novinarstva kot z občo urejenostjo slovenske demokracije resnično nekaj narobe.

ODPOVED: Tudi današnji N-euro moment z za slovensko sodstvo nezadostnimi političnimi pritiski na avtonomijo in neodvisnost domačega novinarstva v zobeh sem prispeval Tomaž Z.


Komentarji
komentiraj >>