LA PLEBE, 16. 7. 2010; Tovarna Rog, Ljubljana

* V vročem julijskem petkovemu večeru se iz osvetljene Trubarjeve ulice, z izposojenim „Rogovim peciklom“ zmuznem skozi kovinske duri na dvorišče nekdanje tovarne. Temno, kot v Rogu! Prvo silhueto ob vstopu, razpoznam za varnostnika. Brez besed ga obidem naravnost v smeri medle svetlobe in pridušenih glasov med stavbami. Pred osrednjo tovarniško stavbo, prvo železo betonsko stavbo v zgodovini Ljubljane, ob vhodu v Koncertno Dvorano v parih in manjših skupinah kramljajo ljudje v senci močne zaslepljujoče luči. Desno tik ob vhodu se ob zidu širi kar velika luža, nad njo napis Jezero, v njej različni odsluženi predmeti človeške industrijske evolucije. Surrealistična kompozicija ostane v podzavesti, ko vstopim v notranjost. Za vrati, levo na koncu hodnika, v katerega brez težav zapelje srednje veliko tovorno vozilo, v dogovarjanju za višino prispevka spoznam dvojico organizatorjev koncerta mehiško kalifornijske punk rock zasedbe La Plebe. Ob izzvenu škrtih, štiridesetih centov, primernih mojemu finančnemu stanju, ki so se pridružili do tedaj zbranim petdesetim evrom za bend, dobim odgovor, da se bo koncert začel čez deset minut. Ravno toliko časa, da se pozdravimo s posadko, ki smo La Plebe zamudili na Šklabfestu, naredimo par požirkov piva, vdihnemo nekaj dima in že zagledamo bend, ki ob pozdravu in vzpodbudnih gestah občinstva korakajo na oder.

Petorica na odru, levo kitarist, vokalist, desno basist, vokalist, vmes trobentač in pozavnist, zadaj bobnar. Basist Lupo pozdravi v slovensko slovanskem narečju in s tem pokaže, da so turnejo,“Brazo En Brazo“, „z roko v roki“ in pod naslovljeno „Balkans/Central Europe 1.7.- 17.7“, vzeli resno, vključno z uporabo lokalne govorice, ki je še poglobila stik s publiko.

Koncert se je začel silovito. Preprost, hiter, melodičen „street punk“, ki ga dopolnjuje „brass“, sekcija s trobento in pozavno; izmenjujeta se groba vokala kitarista in basista, katerima se v refrenih v skupinsko petje pridruži bobnar in tisti del občinstva, ki se je že pred koncertom seznanil s tem odličnim bendom.

Sam ne seznanjen z „La Plebe“ in njihovim ustvarjanjem, se zavem napovedi skladbe „Mi Tierra“ in ponovno zapadem v čarobnost glasbe, ki v svoji energičnosti nosi in privablja različna čustva; posegi „brass“ sekcije me spominjajo bolj na ljudski mehiški mariachi, kot na karibski ska, vokali nosijo tako veselje kot jezo, kot tisto kar imenujem „južnjaška uteha“ in ga primerjam z občutkom bosanskega sevdaha in svetoboljem onkraj patetičnega, zanesenosti v občutku žalosti, in le tej navkljub, veselju do življenja v vseh možnih podobah.

V nadaljevanju spoznam hitro priredbo „Dirty Old Town“, bolj priredbo Ircev The Pougues, kot pa njihovih starejših kolegov The Dubliners. Vse skozi nastop La Plebe držijo visoko energetsko nabitost, stik s sto glavo publiko pod odrom, ki vrača z nenasilnim pogom in skupnim prepevanjem. V vrsti treh priredb smo kot drugo lahko slišali in prepevali tudi partizansko pankersko zimzeleno „Bella Ciao“

Izborili smo „bis“ ali dva, morda celo tri, La Plebe pa so vrnili z enako mero ali večjo, ob koncu, če ne povsem na koncu razberem v še enem hitrem komadu priredbo Revolution Rock legend The Clash, v njem slišim Marleya in ne vem več, sem „totalno not' in v'n padu“.

Zdaj, ko pišem to recenzijo sem poglobil vedenje o La Plebe in vam predlagam, da ga tudi vi. Morda stereotipno, vendar kratko in jedrnato; La Plebe so splezal čez ali se splazil pod žičnato ograjo mehiško ameriškega prijateljstva. S svojo glasbo udrihajo po krivicah, ki tarejo ljudstvo in opevajo veselje med srčnimi ljudmi. Zavedajo se svojih korenin prastaršev Aztekov, Majev in uporniških Zapatistov. Čaščenje smrti je čaščenje življenje, ker gresta eden z drugim z roko v roki. Brazo En Brazo!Hasta La Muerte!

Odličen dogodek v Tovarni ROG je recenziral Simon Vene