Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
VSAKDANJE KONFRONTACIJE (3338 bralcev)
Četrtek, 22. 7. 2010
Miha Zadnikar



Nov dokaz za regresijo poslušanja smo dobili na začetku julija. K njej so izdatno pripomogli tudi nekateri glasbeni kritiki. V času ljubljanskega Jazz festivala se je namreč pojavilo nekaj zapisov, ki so vesoljnemu občestvu oznanili, da je bil nastop Chucha Valdesa in afrokubanske bande slab, neuspel. Kriterija sta bila očitno samo dva - preveč zapletena ritmična podoba in slab obisk. Že kak teden kasneje so Omara Portuondo in orkester Buena Vista Social Club napolnili Križanke. Ritmična podoba te zasedbe je precej jasnejša, narejena je za zahodno uho in upošteva beat na prvo žogo, kot radi rečemo. Hm, ljudstvo očitno zares potrebuje udarcev. Večkrat smo že ugotovili, da je beat glasbeni element, ki je seveda nepogrešljiv - pač nepogrešljiv za te ali one muzike. Ne pa za vse. Ključnega pomena sta v ritmični podobi pulzacija in premena. Tako vsaj velja za večino sveta. Komercialne radijske postaje, plesna elektronika in kafiči jasnoda niso ves svet, očitno pa ostajajo merilo. Nenevadno, toda nihče od kritikov, ki niso razumeli Chucha Valdesa in njegovega mikavnega ritmičnega prepleta, kjer včasih tudi po minuti in več ne veš, kako so razporejene dobe, tudi ni zapazil, da so njegovi vrli kolegi iz kluba Buena Vista naredili muziko po vzorcu komercialnih radijskih postaj, plesne elektronike in kafičev. Takšnih bližnjega tipa. Današnjemu občinstvu je v veliki večini čisto vseeno, kakšna glasba se daje pred njim, da je le ritmična slika čutno nazorna in z udarcem na prvo, tretjo dobo in tako dalje in tako naprej. Vse drugo je lahko navaden šumot, glasba za ozadje, da je le metrika jasna in domačna. Letošnji tridesetletniki Laibach so že spočetka zelo dobro vedeli za to psihološko zanko in so iz tega s svojevrstnimi ritmičnimi pretiravanji naredili zelo lepo kariero. Z vsemi nesporazumi vred.

Prejšnji konec tedna so bile spet Konfrontacije v Nickelsdorfu - antifestival novih muzik in improvizacije vseh sort. Tam se v občinstvu zbere kakih 500 ljudi z vsega sveta, ki jih zelo zanima tudi to, kaj se dogaja z ritmično podobo in na kakšne vse načine je moči podati muzike. Naporen program domala tridesetih koncertov v štirih dneh je spet ponudil predvsem širjavo. Očitek o glasbenem elitizmu prav zaradi tega ni na mestu. Nickelsdorfu bi prej lahko očitali, da je prozahoden po izbiri špilavcev in špilavk, čeprav njegovi gostje igrajo manj zahodnih muzik, kot jih je slišati od zgoraj omenjenega derivata kluba Buena Vista. Letošnja razveseljiva ugotovitev pa je, da se je občinstvo pomladilo. Veselje je gledati mlad par iz Moskve, ki stoji tik pod odrom in dobesedno pije muzike. Nasploh je nekdanji Vzhod žejen novih muzik in svežih pristopov. Poljska, Romunija in Rusija imajo ta hip množično in vedoželjno občinstvo, ki ne kaže nikakršne razvajenosti in naveličanosti. Scena je kajpada spet pred izzivom - ali se bo z osvajanjem novih teritorijev na turnejah razvil tudi novi kolonializem ali ne. Tudi najsubtilnejši muzičist seveda ne more biti imun pred kolonialističnim pristopom - ta je vpisan globoko v zgodovino glasbe. Če se kje ujamejo glasbena industrija, klasika, pop in radikalnejše godbe, potem je to ravno v kolonializmu. Kolonializem pride skupaj z najmočnejšimi koncepti, zmuzne se skoz prenekateri profil glasbene organizacije. Kljub temu Nickelsdorf razpira - je ena izmed redkih prireditev, kjer so cene vstopnic dostopne, muzičisti povsem dosegljivi za razgovor, agenture pa še normalne in fleksibilne. Pričujoči radio je Konfrontacijam sledil od samega začetka, od zgodnjih osemdesetih let; lahko celo rečemo, da so bile Konfrontacije kulturna formacija za marsikoga iz njegove glasbene redakcije. In ko žalobno ugotavljamo, da vsa ta desetletja tako radia kakor Konfrontacij niso mogla zaustaviti obče regresije poslušanja, je prav, da se jim posvetimo malce natančneje.

Med poletnimi prireditvami nove muzike ima vrt Jazzgalerie v Nickelsdorfu, streljaj od madžarske meje na avstrijskem Gradiščanskem, prav posebno mesto. Tam je namreč gostilničarjev sin in izučeni kuhar (po duši pa šarmantni panker) Hans Falb leta 1980 zasnoval prav poseben festival. Na njem je z natančnim konceptom, ki kljub številnim finančnim in regionalnim težavam - izgradnja avtoceste Dunaj-Budimpešta, padec železne zavese in z njim obmejnega kontrabanta sta slavno Falbovo obcestno gostilno pomaknila zelo na obrobje - ni popustil do danes in je povezal že precej »nemogočih« reči. Pionirsko je predstavil »veliko črno godbo«, free jazz, jima takoj pridružil »evropsko svobodno improvizacijo«, sodobno klasiko, eksperiment in druge radikalnosti, pri tem pa se ni nikdar odpovedal rokerskim vzgibom, svetovnim godbam, hip-hopu ... Vsem mogočim zvrstem improvizacije je z leti suvereno dodal še elektrofonijo in s tem resno tvegal bojkot pravovernežev s scene. Falb se ni dal in preživel vse. Sredi devetdesetih, ko je Avstrija raje izdatno podprla druge festivale, je ostal brez neobhodne deželne in državne podpore, prirejal festival naprej, zaplaval v denarnem vrtincu, ignoriral tamkajšnji »Sazas« in za tri, štiri leta celo ostal brez gostilne, ki jo je svojčas podedoval. S številnimi akcijami in dobrodelnimi koncerti, na katerih so precejkrat rade volje igrali tudi Sonic Youth, so mu »sveto gostilno« naposled vrnili, tako da danes dela s polno paro naprej.

Konfrontationen - tako se uradno imenuje festival; letošnji, enaintrideseti, je bil od četrtka, 15., do nedelje, 18. julija - ima osrednje večerno prizorišče za 500 ljudi na izjemno akustičnem gostilniškem vrtu, popoldanski koncerti so bodisi v krajevni cerkvi ali na umetniškem skednju po imenu Kleylehof, nočno dogajanje, katerega največja privlačnost so povsem dostopni muzičisti, ki v Nickelsdorfu po navadi rade volje ostajajo ves čas festivala, pa se koncentrira okrog šanka ali v kleti s posebnim DJ programom za duha, dušo in telo. Tam so koncerti tudi čez leto, sicer pa je kletna posebnost Falbova enkratna zbirka več tisoč gramofonskih plošč, ki kljub številnemu obisku ostaja povsem nedotaknjena in cela že več ko tri desetletja.

Letošnje Konfrontacije so se pravzaprav začele že soboto poprej, ko je tam praznoval poroko veliki evropski pihalec Mats Gustafsson, sicer s Falbom tudi koselektor letošnje prireditve. Ta je bila razširjena za še en dan več ko po navadi, tako da je ponudila nasičen spored, za katerega sta potrebni nadčloveška kondicija in koncentracija. Starim znancem naših odrov v Mariboru, Cerknem, v Cankarjevem domu in na Metelkovi (Peter Brötzmann, Ken Vandermark, Toshinori Kondo, Massimo Pupillo, Paal Nilssen-Love, Joe McPhee, Joëlle Léandre, Roscoe Mitchell, Roy Paci, Sven-Åke Johansson, Tony Buck, Evan Parker, Ingebrigt Håker Flaten, Magda Mayas, Christine Sehnaoui, Andrea Neumann, Clayton Thomas, Clare Cooper, John Lindberg, Ab Baars, Axel Dörner, Christof Kurzmann, Paul Lovens ... in seveda sam Gustafsson - številni so nastopili po večkrat v raznih zasedbah) so se pridružile mlajše, manj razvpite, kot zmerom pa tudi lokalne moči. Med množico udarnih in posebnih koncertov, med katerimi ni bilo slabega, gre posebej omeniti nastop etiopskega poetsko-trubadurskega, humorno-rokerskega, tradicionalno-novatorskega tria Ililta (Chalachew Ashenafi / Mesele Asmamaw / Mesale Legesse), ki so ga na svojem nedavnem radovednem popotovanju po svetu krivično prezrtih glasbenih tokov »odkrili« in za evropsko turnejo navdušili amsterdamski nekdanji anarho pankerji, sicer pa socialno-politični delavci in nenadkriljivi improvizatorski kombinatoriki The Ex - znani z nedavnih vrhunskih nastopov z Gétachčwem Mékuria na Drugi godbi, v Gromki (tam sta kot Lean Left družno z Vandermarkom in Nilssen-Loveom nastopila njihova inventivna kitarista) in z majske norišnice, ko so The Ex kot izviren kvartet z izbornim špilom navdušili v Cerknem. K sreči so se gostje iz Etiopije družno z Exi dan po nastopu v Nickelsdorfu predstavili tudi v Kinu Šiška.

Toda njihov nastop na vrtu Falbove gostilne je prinesel še dodaten socialni moment. Udeležila se ga je etiopska diaspora z Dunaja - cele družine so bile tam. In podpisani je po dolgem času videl, kako se med dodatkom lepijo bankovci zahvale na čelo. Tudi takšne so Konfrontacije. Ko domala sedemdesetletni Roscoe Mitchell izvede solističen saksofonski nastop sredi popoldneva in pri malo manj kot štiridesetih panonskih stopinjah Celzija, težave z večinsko populacijo, ki gre v vedno večjo regresijo, na mah izginejo. Smrtna tišina in bučne ovacije na koncu razprejo možnosti, ki so v muzikah kljub vsemu in še vedno neskončne.

Današnji Terminal je prispeval Miha Zadnikar.



Komentarji
komentiraj >>