Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Prehistoric Blackout / No Fun Acid / Keith Fullerton Whitman / Oneohtrix Point Never: Synth Night (Protracted View, 2009) (2627 bralcev)
Sreda, 28. 7. 2010
goran



* Sintetizator v sodobnih elektronskih muzikah hote ali nehote velja za nekakšen nostalgičen, arhaičen pojav in se že po definiciji ukvarja predvsem s preteklostjo, manj pa z aktualnimi glasbenimi smernicami. Da spogledovanje s sintetično zapuščino izpred dvajsetih let in več ni vselej slišati retro, pa s posnetkom 'Synth Night' dajejo vedeti Taylor Richardson, Carlos Giffoni, Keith Fullerton Whitman in Daniel Lopatin. Četverica je v lanskem novembru v brooklynški galeriji Glasslands zabeležila zanimiv dogodek, ki je v celovito izkušnjo povezal štiri sorodne, a hkrati različne pristope k rokovanju s sintetizatorji. Menda je tistega večera svoj set sestavil še Bill Nace, ki ga poznamo iz njegovega sodelovanja s Thurstonom Moorom v formaciji Northampton Wools, vendar pa ta posnetek iz neznanega razloga ni dobil prostora na dvojni avdio kaseti. Morda je njegov synth preprosto preglasila množica obiskovalcev. Toda če je ta element vsaj v kontekstu zvočno raziskovalnih elektronskih koncertov ponavadi moteč, tokrat učinkovito soustvari skoraj mistično atmosfero. Pojavi se celo vtis, da se je tistega večera zgodilo nekaj revolucionarnega.

Sicer nič primerljivega z revolucijo, ki jo je konec šestdesetih zanetil pojav moogovih sintov, pa pozneje krautrock in v osemdesetih še rolandov pohod na elektronske muzike. V primeru četverice je šlo bolj za nekakšno tiho revolucijo, ki je na prvi pogled združila glasbenike iz precej različnih miljejev. Whitmana smo še do nedavnega srečevali v sredini sodobnih elektronskih prevratnikov, Giffoni in Richardson sodita v strujo avantgardnih neohrupačev, medtem ko Lopatin s svojo na prvi posluh naivno sintetiko velja za nekakšnega samohodca. Keith Fullerton Whitman in Daniel Lopatin alias Oneohtrix Point Never ta čas nedvomno sodita med zanimivejše elektronske kreativce in morda bomo v prihodnosti prav v posnetku 'Synth Night' iskali temelje morebitne nove koherentne glasbene sredine. Deloma je ta predvsem preko Whitmanove založbe sicer že izoblikovana, vendar pa zaenkrat še ne doseže širšega kroga ljudi. Toda število privržencev navsezadnje ni merilo za zanimivost posamezne scene. Bolj pomembne so gotovo reference uveljavljenih glasbenikov, ki v idejah Whitmana, Lopatina in njunih somišljenikov iščejo navdih za lastno ustvarjanje.

Pod prvi posnetek na albumu 'Synth Night' se je podpisal Taylor Richardson alias Prehistoric Blackout, ki je izmed četverice sodelujočih glasbenikov morda najmanj prepoznavno ime. Podobno kot Giffoni in Whitman je tudi Richardson v preteklosti z elektronsko manipulacijo raziskoval potencial svoje kitare. Zato njegovo kozmično gnetenje sintetičnih plasti bržkone lahko razumemo kot logično kontinuiteto njegovih strunarskih avantur. S psevdonimom No Fun Acid se je pod album podpisal Carlos Giffoni, ki ga poznamo predvsem iz številnih sodelovanj z raznorodnimi glasbeniki, najraje s tistimi iz neohrupnih vrst. Kot organizator No Fun Festivala pa tudi sam velja za pomembno gonilno silo severnoameriških avantgardnih hrupačev. Pod psevdonimom No Fun Acid se sicer raje kot s hrupom ukvarja z acid housom, zato njegov posnetek iz tistega večera, ki se močno opre na zapuščino acid housa in rejverskega hardcora, izmed štirih zabeleženih posnetkov tudi najbolj izstopa.

Keitha Fullertona Whitmana smo v preteklosti kot Hrvatskega spoznavali ob boku britanskih IDM-erjev, nekoliko pozneje še v izvrstnih elektro-akustičnih brnečih raziskovanjih, v letu 2005 pa je v harvardskih studiih s ploščkom 'Multiples' zabeležil izvrstno avanturo s sintetizatorji. Očitno je bil to tudi zanj nekakšen prelomen trenutek, saj v zadnjih nekaj letih kot po tekočem traku ustvarja izjemne posnetke, na katerih beleži svojo fascinacijo s sintetizatorji. Daniela Lopatina alias Oneohtrix Point Never je širša publika spoznala potem, ko so njegov album 'Rifts' pri britanskem Wireju konec minulega leta uvrstili na drugo mesto najzanimivejših plošč. Po vsega pol leta ga sedaj že srečujemo na najbolj priznanih elektrončkarskih in avantgardnih glasbenih festivalih, skozi prizmo njegovega izjemnega in predvsem samosvojega pogleda na synth glasbo pa je morda kar tisti najpomembnejši člen albuma 'Synth Night'.

pripravil Goran Kompoš

 



Komentarji
komentiraj >>