Petek, 30. 7. 2010
Borja
* Ja, z vseh strani hvaljeni londonski mojster Akaijevega semplerja Paul White, je pred kakim mesecem res izdal album pri petični podzaložbi hiphop velikanke Stones Throw, ki se imenuje Now Again. Purple Brain močno spominja na nedavni Paulov prvenec, ki je v kalup inštrumentalnega hiphopa dodajal marsikaj – od psihedelije in drugih godb do "easy listeninga" in najraje progresive iz 60. in 70. let., le da je produkcija še bolj spiljena, izbor semplov pa uniformiran. White tokrat namreč krade izključno iz dela enega človeka, sodobnega švedskega psych/folk rockerja S.T. Mikaela.
Paul White je dolgoletni, a mladi britanski producent, ki se je tekom svojih študentskih let specializiral za ambientalno godbo, vendar pa pred približno tremi leti začel raziskovati druge estetike, predvsem težke hiphopersko in prog rockersko navdahnjene inštrumentalne bite. Sicer je navdušen surfer, velik fan reggaeja in progresivnega rocka šestdesetih in sedemdesetih let, v zadnjih dveh letih pa se je skupaj s kolegom Bullionom bliskovito prebil v samo ospredje plesno eksperimentalne londonske scene. V bistvu se je za Whita vse začelo premikati pri mali založbi One Handed, ki se ponaša s produkcijo obeh protagonistov, White pa je svoj prvi single tam izdal konec leta 2007. Kmalu se je uveljavil s samosvojim, surovim in počasnim, a na plesišču udrihajočim zvokom kratkih inštrumentalov, ki jih sestavlja v svojem studiu na vrhu stolpnice v južnem Londonu, ki se imenuje “Skylight”. Sicer Paul White velja za “moža za zaveso”, saj se pretirano ne izpostavlja. Ne visi po spletnih socialnih omrežjih in ne daje veliko intervjujev. Vseeno uživa v razvejani in številni mladi generaciji beatmakerjev poseben sloves, predvsem zaradi radikalne produkcijske poze – bojda dela izključno na enem kosu opreme, Akaijevem MPC semplerju, zna pa tudi zbrskati totalno obskurne in neprepoznavne plošče, s katerih potem krade zanke in viže. V manj kot enem letu je White izdal kar tri albume. Najprej sijajni prvenec Strange Dreams of Paul White, potem nekoliko težje prebavljivi Sounds from the Skylight in sedaj še Purple Brain. Kar pa niti ni tako presenetljivo, glede na to, da v studiu preživi ogromno časa, prisega pa na hitri način produciranja – dolgočasno pacanje se mu zdi nesmiselno, komade najraje konča v enem dnevu, v enem zaletu, sprotne napake pa z veseljem kar obdrži.
Nova Paulova plata je torej izšla pri Now Again Records, podzaložbi Stones Throw, ki je sicer specializirana za starejše sinkopirane sloge, od ponovnih izdaj starih in pozabljenih funkerskih in soulerskih posnetkov do tovrstnih kompilacij in sodobnih retro bendov. No, pred nekaj meseci so s te poti očitno nekoliko zavili, saj so najprej izdali album švicarskega beat posebneža Dimlite-a, sedaj pa sledi še White-ov projekt, ki črpa izključno iz posnetkov švedskega večžanrskega multiinštrumentalista S.T. Mikaela. Ta je širšim množicam precejšnja neznanka, za razliko od podobnih projektov, ki semplajo iz dela le enega izvajalca (in so na ta način neke vrste hommagi), pa ne gre za star material. S.T. Mikael je povsem sodoben izvajalec, ki je največ izdajal na prehodu osemdesetih in devetdesetih let, dejaven pa je seveda še dandanes. Ali je za ta okvir, za omejeno vrečo semplov, odgovoren vodja založbe Now Again in blazen kopač za vinilom Egon ali kar Paul White sam, ni jasno, jasno pa je, da paleta Mikaelovih slogov, ki sega od klasičnega rocka do proga, folka, vzhodnjaških viž in celo kančka fusiona, Whitu povsem odgovarja. Kar pa ni veliko presenečenje. Če pogledamo samo izhodišče, se je več podobnih projektov v preteklosti že izkazalo za nadvse domiselne in uspešne. Prvi je album Lifestyle Marketing polovice tandema People Under the Stairs, producenta Thes Onea, ki je plato sijajno zrezal in zlepil izključno iz zapuščine skladatelja Herba Pilhoferja in spotoma spacal enega najboljših albumov inštrumentalnega hiphopa leta 2007. Drugi tovrstni projekt je nič manj zanimiv album še enega veščega kovača bitov in brata Madliba, Oh Noja, ki pa je kolaž Exodus into Unheard Rhymes naredil iz materiala precej bolj znanega in večkrat že semplanega Galta Mcdermota. Ali je za to, da obe plati povsem prepričata, kriva omejenost, večja koncentracija in osredotočenost, ki iz nje izvirata ali pa veselje delanja bitov iz materiala nekakšnih glasbenih idolov, ni važno.
Zato pa ob poslušanju albuma Purple Brain takoj ugotovimo, da je bila formula pravilna tudi tokrat. Paul White se še enkrat izkaže za veščega obrtnika rezanja in lepljenja, saj zna neverjetno razvejan material Mikaela prirediti v značilne kratke podlage, ki so zasanjane in rahlo psihedelične, a hkrati tudi kompaktne, masivne, zasidrane s trdimi, a z občutkom postavljenimi bobni. Glavna past plošče, ki jo sestavlja kar petindvajset izjemno kratkih bitov, ki so poleg tega še narejeni iz tako raznolike osnove, ki sega od Stockholma, prek Londona vse do kakega Istanbula ali celo Kalkute, je nekompaktnost oziroma zmedenost. White ne le, da se vanjo ne ujame, ampak Mikaelovo godbo ravno prav priredi v svoj slog, ki smo se ga navlekli na albumu The Strange Dreams of Paul White. Tako hkrati poslušamo Whiteov nov prepričljiv dolgometražec in pa štiridesetminutni plonklistek Mikaelovega stilsko osupljivo širokega glasbenega kataloga.
pripravil Borja Močnik
Komentarji
komentiraj >>