Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Temeljna spoznanja Nigela Warburtona (2381 bralcev)
Ponedeljek, 2. 8. 2010
tadej meserko



Estetika, gnoseologija, logika, metafizika, morala in etika, politična filozofija, epistemologija in še kar nekaj je področij, ki jim je skupna pripadnost filozofiji kot temeljni opredelitvi problematiziranja specifičnega spektra tem. Dobro poznavanje celotnega problemskega polja filozofije je skorajda nemogoče, če nič drugega so si posamezni deli popolnoma nasproti, zaradi česar je težko najti zanimanje za vse, kar filozofija lahko ponudi. Je pa koristno vsaj obrobno poznavanje vsake izmed filozofskih disciplin in smeri, tako da ne bi zagrešili napake ponavljanja ali se prehitro usmerili v neko polje, medtem ko drugih sploh ne bi poznali. Za tak namen pa pridejo še kako prav različni celostni pregledi, uvodi, priročniki, vstopi, povzetki ali zgodovinski prikazi, ki si naložijo nič kaj lahko nalogo razumljivega povzemanja najpomembnejših filozofskih dognanj. Nekaj podobnega je poizkusil storiti tudi Nigel Warburton v delu Filozofija, ki je podnaslovljeno Temeljna spoznanja.

Warburton je sicer profesor na Open Universitiy, kjer se ukvarja predvsem s teorijo estetike, arhitekture in fotografije, poleg tega pa je napisal že kar nekaj podobnih uvodov v filozofijo. Pričujoča knjiga je še en poizkus, kako laikom razložiti temelje filozofije, poleg tega pa lahko, kot opozarja Warburton, knjiga služi tudi študentom filozofije, in sicer bi jim »morala biti v pomoč pri utrjevanju snovi, podane na predavanjih, in kot pripomoček za pisanje esejev.«

Knjiga sicer zajema praktično vse pomembnejše filozofske teme in dognanja, izpušča pa logiko, saj naj bi bila ta preveč drugačna, da bi se smiselno vklopila v delo, poleg tega pa bi zahtevala tudi nekoliko daljšo obravnavo, kar bi porušilo njeno zasnovo. Vsako področje je predstavljeno na dokaj dialektičen način, torej s tezo in antitezo, medtem ko je sinteza prepuščena bralcu, ki ga avtor že v predgovoru pozove k aktivnemu razmišljanju in ne zgolj pasivnemu prebiranju strani.

Poglejmo delo v akciji in za primer vzemimo Warburtonov prikaz Kantove etike, ki jo skupaj s kritiko povsem zadovoljivo predstavi na vsega skupaj šestih straneh. Najprej pove, da gre pri Kantu za etiko dolžnosti, torej za etiko, ki je ne izvajamo iz sočutja, veselja, notranjega nagnjenja ali česa drugega, ampak zaradi dolžnosti. Zatem razloži pojem maksime, nakar preide na kategorični imperativ in pojasnjevanje še kar težavne besedne zveze, da je posameznik vedno cilj in ne sredstvo za dosego cilja. Za tem učinkovitim povzetkom pa sledijo klasični ugovori proti Kantovi etiki, torej očitanje praznosti tovrstne etike, ki naj bi bila brez vsebine, in izražanje pomisleka glede pravilnosti. Kajti Kant zahteva, da govorimo resnico vedno in povsod, kar v nekaterih primerih seveda ni dobro, na primer v slučaju, ko me norec vpraša, kje bi lahko našel sekiro, zato da bi me ubil. Seveda resnicoljubnost v takem primeru ni dobrodošla, a jo Kant od nas vseeno pričakuje. In tako izgleda predstavitev Kantove etike a la Warburton.

Pri tovrstnih knjigah je seveda velika stvar razumljivost povedanega in na tem področju se je Warburton nedvomno izkazal, saj je delo berljivo in poizkuša še tako zakomplicirane teorije in argumente predstaviti jasno in brez odvečnega besedičenja. Ob tem še opozorilo na pripombo, ki jo avtor poda glede nekaterih filozofov, bolje rečeno na način filozofiranja, ki ga nekateri uporabljajo. V poglavju Je filozofija težka? pravi: »Obstaja še ena vrsta neprijetnosti povezana s filozofijo, ki pa se ji lahko ognemo. Filozofi niso zmeraj dobri pisci. Mnogi med njimi svoje ideje izjemno skromno izrazijo. Včasih zato, ker namenoma pišejo le za majhen krog strokovnih bralcev; včasih pa zato, ker po nepotrebnem uporabljajo žargon, s katerim le zmedejo tiste, ki ga ne poznajo. Posebni strokovni izrazi so koristni, ker nam z njihovo pomočjo posamičnih pojmov ni treba razložiti vsakokrat, ko jih uporabimo. Vendar lahko pri poklicnih filozofih opazimo ne prav posrečeno težnjo, da uporabljajo strokovne izraze kot cilj na sebi; mnogi koristijo latinske besede, četudi obstajajo v slovenščini povsem zadovoljive sopomenke.«

Poleg razumljivosti knjigo odlikujejo tudi druge kvalitete in ena takih, ki jo velja izpostaviti, so napotila za nadaljnje branje, ki se nahajajo za vsakim tematskim sklopom in vključujejo koristne napotke za poglobitev znanja, še posebno pa so izpostavljeni naslovi, ki jih lahko beremo v slovenščini. In ker bivamo v informacijski dobi, so navedene tudi koristne spletne strani, ki večino ali celo celotno svojo vsebino posvečajo ljubezni do modrosti.

Čeprav se je v slovenščini nabralo že nekaj podobnih pregledov filozofije, je tudi pričujoči koristen, če ne drugega zaradi izjemne konciznosti, pa tudi trenutek je zrel za družbeno poglobljeno analizo, ta pa je lahko zgolj posledica kolektivnega napora, ki pa se ne more zgoditi, v kolikor je večina miselno apatična.

Na obnovitvenih učnih uricah je bil Tadej Meserko


Komentarji
komentiraj >>