Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
M.I.A.: Maya (XL Recordings, 2010) (ponovitev 13. 8. 2010 ob 00.30) (2348 bralcev)
Petek, 6. 8. 2010
juREm



* Mathangi Arulpragasam pravzaprav že dolgo ni več tisto, kar je bila na začetku, ko smo jo spremljali v njenem originalnem okolju londonskih predmestij in orjaških blokovskih naselij, kjer se topijo vse mogoče narodnosti tretjega sveta in s seboj prinašajo svoje hrane, jezike, politike in seveda svoje muzike. Vse to se potem meša, združuje in modernizira po zaslugi mladostnih raverskih izkušenj in botruje nastanku mnogih svežih britanskih glasbenih izrazov. Nastane glasbena izkušnja z izredno ulično kredibilnostjo, iskreni izraz stiske, družbene kritike in nenazadnje odraz edinstvene nizko-tehnološke kreativnosti, ko se ritme kuje s poceni aparaturami v dnevni sobi in ko sempli prihajajo iz konzervativnih narodnjaških zbirk, ki jih vrtijo domotožni starši. MIA je seveda nastala na prav takšen način, saj je dobršen del svojega življenja preživela samo z mamo, medtem ko se je šel njen oče Tamilskega upornika na domači Šri Lanki.

Seveda so njene prve muzike z albuma Arular prežete z radikalnim politiziranjem, militantnim agitpropovstvom in novodobnim kričanjem v domači mikrofon, ki pa so ga zelo kmalu zamenjali sofisticirani mikrofoni velikih studiev. Prav tu naletimo na tisto točko, ko se podzemni glasbeni feni z Mayo preprosto ne morejo več identificirati, saj je šel njen uspeh z drugo ploščo Kala tako daleč, da se je pri tretji, ki jo poslušamo v današnji tolpi, pošteno opekla. Ne vem, če se je sploh spraševala, koliko časa lahko izkorišča svoje politiziranje in metanje elektroidnih hip-hoperskh ritmov, ki jih sicer dela povsem spoštovana in občudovana ekipa, ampak vse skupaj se sliši zelo razvodenelo in nizko kalorično, še posebej, če ploščo Maya primerjamo z njenimi prvimi izdelki in fantastičnimi mikstejpi, ki jih je sestavljala s svojim takratnim partnerjem Diplom.

Po moje imajo angleške emsijke poštene probleme z zametki slave. Primerov je več, ampak izpostavil bi predvsem najbolj svetlega: Lady Sovereign, ki je za časa zgodnjih dni grime muzike blestela s svojim repanjem in odličnimi komadi, ki so res obetali. Vmes se ji je zgodil preboj v Ameriko, ovohavati sta jo začela Jay Z in Missy Elliot in zgodil se ji je nekakšen angleško-ameriški hip-hop crossover, ki pa zveni zares slabo in Lady Sovereign je končno odklenkalo. Zares slavna ne bo, v podzemlje pa se tudi ne more vrniti, ker se je po mnenju poštenih pouličnih muzikantov prodala in izdala svojo domačo ekipo. Nekaj podobnega se je zgodilo z Mayo, čeprav ona nikoli ni bila del specifične scene, je pa več kot jasno, da je postala mednarodni konglomerat, ki se je kalil v podzemlju, vmes prispeval nekaj komadov za hollywoodsko uspešnico in se izstrelil na lestvice. To pa pomeni takojšen padec kreativne svobode in prisiljenost v klišeje, ki jih na svoji tretji plošči zelo zlajnano prodaja M.I.A.. Pa ne le z emsijskega stališča, nekega presežka ni ustvarila niti njena producentska ekipa, ki seveda vključuje sedaj že veteranskega Dipla, pa Switcha, ki je sodeloval že na prejšnjih ploščah in nenazadnje Ruska, ki se nekako ni uspel dokazati niti s svojimi zadnjimi solističnimi projekti. Plošča zveni kot zbirka na pol izdelanih in slabo izvedenih idej, ki podcenjuje povprečnega poslušalca in zablesti le na nekaj točkah. Ena od teh je verjetno komad Born Free, ki deluje tudi po zaslugi fantastičnega videa v režiji Romaina Gavrasa, ki ga zelo priporočam v ogled. Tudi kot napoved Gavrasovega novega filma, ki prav tako govori o diskriminiranih rdečelascih.

Z denarjem torej lahko financiraš dobro filmsko ekipo, ki posname kontroverzen video, ampak to še ne pomeni, da je muzika v redu. Predvsem plošča zveni zlagana, tako kot je zlagan gangsterski hip-hop, ki ga v resnici zelo reki zares živijo. M.I.A. torej na zadeve gleda iz finančno zelo varne perspektive, zaročila se je s sinom generalnega direktorja založbe Warner Music in temu primerno je potenco izgubila tudi njena muzika, ki preprosto ne more biti več avtentična. Nasvet bi bil, da se posveti mainstreamovskemu popu, razen če si zadeve ne razlagamo tako, da je njena originalna muzika pač že zdavnaj postala mainstream. Če torej nekdo na novo odkriva M.I.A., se mu bo njena nova plošča še vedno zdela čisto v redu, če pa na zadevo pogledamo z malce poznavanja njenega dela, gre le za manj uspešni tretji album.

pripravil Jure Matičič



Komentarji
komentiraj >>

Re: M.I.A.: Maya (XL Recordings, 2010) (ponovitev 13. 8. 2010 ob 00.30)
manuklarr [14/12/2010]

ipak available http://www.youtube.com/watch?v=YeTkxy-sid8
odgovori >>