Četrtek, 12. 8. 2010
bruc
* Tisti, ki bežno spremljajo avstralsko rock'n'roll sceno, so verjetno zelo presenečeni, da Hard Ons po skoraj 30-tih letih delovanja sploh še obstajajo. Drugi se spomnijo zadnjih dveh albumov »Most People Are A Waste Of Time« iz leta 2006 in »Most People Are Nicer Than Us« iz leta 2007. Na navedenih posnetkih je sodeloval celo ustanovni član »Keish De Silva«, ki je bend sicer zapustil že na prelomu tisočletja, kljub temu pa je preostali trojici nenehno stal ob strani. Posnetke z navedenih albumov so želeli izdati kot dvojni album, vendar so potem ločili bolj »ramonesovsko« usmerjeni material od bolj hardcorovsko navdahnjenih komadov. Tokrat ponujajo združevanje navedenih heterogenih glasbenih slogov v kleno, zelo prepričljivo celoto.
Nekateri se še spomnite njihovega koncerta v ljubljanskem K4 v drugi polovici devetdesetih. Bili so odlični, vendar ne na vrhuncu. Marsikdo bi si mislil, da je bil njihov presežek nekje v drugi polovici osemdesetih, ko so dosegli svojo največjo mednarodno prepoznavnost. Z veseljem lahko ugotovimo, da so Hard Ons kot staro dobro vino. Njihovi albumi so čedalje bolj prepričljivi, sploh zadnji, ki morda celo presega vse, kar so do sedaj zabeležili.
No, dejstvo je, da gre za drugačno zasedbo, kot je bila v času Keisha. Morda je bil slednji res avtor njihovih številnih hitov, toda to, kar počnejo »Blackie«, Ahn in v zadnjem obdobju Pete Kostic, ni šala, čeprav so ohranili sočen smisel za humor, ki jim ga nikoli ni manjkalo. Blackie in Ray Ahn sta svojo veliko ustvarjalnost v zadnjih nekaj letih tako in tako že dokazala s presežnim stranskim projektom Nunchukka Superfly, toda to, kar se ponuja na novem albumu, je resnično navdušujoče. Bobnarja Peta Kostica se verjetno nekateri spomnite še iz odličnih »garažarjev« The Kryptonics, sicer je pa tako in tako pri Hard Ons že vse od leta 2002.
Skratka, trojica je v super formi. Če so njihovi starejši albumi ponujali veliko super hitov, nekaj slabših komadov in je velikokrat šepala tudi zvočna kvaliteta posnetkov, tega ne moremo trditi za zadnji album. Trojico krasita ekskluzivna nepredvidljivost in neprilagojenost. Dinamično se gibljejo med spevnimi komadi, ki že močno spominjajo na harmonično pop lahkotnost, a že v naslednjem trenutku se zapodijo v kratke speed-metal in hardcore izbruhe, ki so oplemeniteni s spodobno Blackijevo kitarsko tehniko in robustno ritmično ostrino Kostica in Raya Ahna. Že v naslednji skladbi odpičijo kratek, a jedrnat rock'n'roll, ki poslušalca omami z adrenalinsko energijo. Tak primer je kratek in učinkovit hit albuma »Atomic Handshake«. Prav nič ne zaostaja manj kot minuto dolg speed metal »Burn Everything«. Hard Ons se posmehujejo vsem žanrskim omejitvam. S svojim direktnim humorjem, ironijo in spontanostjo se postavljajo po robu popularni glasbeni industriji. Z mastnimi kitarskimi akordi, solažami, debelim basom in svarilnimi bobni se režijo sodobni pop in rock kulturi direktno v obraz.
Album ponuja kar 19 skladb, a ga je konec v trenutku. To pomeni, da se med poslušanjem ne boste dolgočasili. V produkcijskem smislu gre za dovršeno delo, ki predstavlja ustvarjanje tria v najboljši možni luči. Ni kaj dodati - navdušen sem in album se že nekaj časa redno vrti v mojem avtomobilu.
pripravil Brane Škerjanc
Komentarji
komentiraj >> Re: THE HARD ONS: Alfalfa Males Once Summer is Done Conform or Die (The Cool Bananas
gašper [13/08/2010]
tole je pa dobra plata -kot da bi poslušal dva različna benda. mogoče so se kaki hard/grindkorovci not infiltriral?
odgovori >>