* Najvplivnejši in najbolj znani avstralski funkerji zadnjih let The Bamboos so nepompozno izdali svoj četrti studijski album z ne preveč domiselnim naslovom 4 (točno to so te dni naredili tudi Budos Band, le da je pri njih šlo za tretji album!). Prva singla sta obetala veliko, pri obeh sta se izkazala vokalista - pri prvem "On the Sly" stalna pevka skupine Kylie Auldist, pri drugem "Turn it Up" pa ameriški emsi Lyrics Born. A žal sta ta dva singla definitivna vrhunca plate. Morda so prav Bamboos najboljši zgled "krize" scene novega funka, ki se je po desetih letih razcveta neizogibno začela nevarno ciklati.

The Bamboos je vodilna sodobna avstralska deep funk zasedba, ki je nekoč štela šest stalnih članov, danes pa jih šteje osem. Frontman skupine je kitarist Lance Ferguson, ki ima tudi uspešen solo projekt Lanu in ki ga primerjajo s komercialno najuspešnejšim producentom novega soula Markom Ronsonom v smislu, da ima izjemen občutek za priredbe in da neprestano dela. The Bamboos pa naj bi bila poleg Dap Kingsov ena najbolj točnih zasedb novega funka sploh. Njihov prvi, nizkonakladni single Eel Oil je izšel leta 2001. Razprodan je bil v treh tednih, hvalili pa so ga didžeji po celem svetu, od Mr. Scruffa, Jazzanove in Snowboya, do Patricka Forga. Naslednji single, priredba northern soulovske klasike »Tighten Up«, ki jo izvirno igra skupina Archie Bell & The Drells, pa je bil tako zanimiv, da sta ga izdala dva glasbena petičneža. Prvi je Kenny Dope Gonzales, sicer legenda svetovne house scene in polovica kultnega newyorškega tandema, Masters at Work. Drugi je Keb Darge, škotski deep funk didžej in zbiralec plošč z zastrašujočo domačo zbirko. Kenny in Keb sta pred približno petimi leti ustanovila založbo Kay Dee records, kjer izdajata razne izgubljene in pozabljene bisere soula in funka, pa tudi sodobne izvajalce teh zvrsti.

Oba omenjena singla skupine Bamboos je slišal vodja brightonske založbe Tru Thoughts, Rob Luis in zasedbo navdušeno prosil za živo predelavo enega njegovega komada. Tako se je začelo sedaj že petletno in štirialbumsko sodelovanje, ki je leta 2005 obrodilo prve večje sadove. Izšel je namreč prvenec »bambusov« Step it Up. Album je odmeval po celem svetu in tako so se The Bamboos potrdili kot eno bolj izpostavljenih imen založbe. Sledil je drugi, sijajni album Rawville, na katerem so se vrstili sami izvrstni gostujoči vokalisti, potem tretji, dokaj hitro pozabljeni, a ne ravno zanič "Step it Up", kjer se je še najbolj dokazala Kylie Auldist, ki je od tega albuma stalna pevka kolektiva.

Če so Bamboos že s prejšnjim albumom nakazali pohod v bolj mainstreamovske vode, so s plato 4 dokončno zabredli. Po prvih štirih komadih, ki še nekako obetajo, se material precej razvodeni in jasno postane, da so Bamboos definitivno prešli v radijski pop. Aranžmaji so izjemno bogati in predvidljivi, novost je obvezno vključevanje godalne sekcije, vokali so jasno strukturirani in dokaj lahkotni. Pop forma, ki so jo Bamboos tokrat ubrali, ni nujno slaba reč. Kar nekaj komadov je povsem zanimivih, z razvejanimi aranžmajskimi rešitvami in visoko kakovostno inštrumentacijo. Problem je v tem, da je po drugi strani nekaj komadov, ki so slišati, kot da so narejeni namensko, v dobrobit čim večjega airplaya. Lance Ferguson je sicer v intervjujih dal jasno vedeti, da se že leta nočejo identificirati izključno z deep funkersko sceno, da v bistvu nočejo nobenih oznak, da naj bi idealistično njihova godba govorila sama zase. Tako so se z albumom 4 preko funka vrgli v (indie) rock, formalni okvir pa je pop. Tovrstni prijemi sicer ponavadi nudijo kup gostujočih glasbenikov, a sta tokrat edina gosta na celi plati emsi Lyrics Born in pevec King Merc.

Še en jasen razlog za žanrski zasuk Bamboosev je dejstvo, da že nekaj časa ne igrajo več v majhnih klubih, ki dajo kaj na sodoben funk, ampak so že leta festivalska skupina, ki igra na velikih manifestacijah, skupaj z raznimi zvezdami indie rocka. Tako so album 4 verjetno posneli tudi vsaj malo preračunljivo, torej, da bo material ustrezen za preigravanje na dogodkih pred velikimi množicami, ki ne poznajo nujno tradicije funk in soul godb.
Zanimivo je, da na plati 4 ni niti ene priredbe. V raznih recenzijah, ki so skoraj vse izjemno pozitivne, trdijo, da so Bamboos s snemanjem izključno avtorskega materiala dozoreli, da so prejšnje plošče na nek način prerasli. Sam bi rekel, da so jim predelave, pa naj gre za priredbe klasik, kot je Tighten Up, ali pa sodobnih hitov, kot je King of the Rodeo megaindie skupine Kings of Leon, šle več kot dobro od rok, to so bili vrhunci prejšnjih albumov. Zato je škoda, da so opustili prakso, ki je delovala tako dobro. Še zadnja stvar, ki nekoliko zagreni vtis projekta 4 - kot obvezna priloga, za katero res ne vem, zakaj bendi pri njej še zmeraj vztrajajo - komad s sitarjem.

Zadnji album skupine Bamboos je uspešen poizkus v žanru popa, ki bo definitivno poleg toplih kritik pobral tudi kakšno nagrado, vrtelo se ga bo po radijskih valovih, zasedbi pa bo zagotovil nastop na še kakem, do sedaj neosvojenem festivalu. Vendar se z njim dokončno oddaljujejo od prvotnih publik deep funkerskih zanesenjakov. In precej žalostno je, da ga založba Tru Thoughts na debelo promovira z navajanjem (zavidljivega) števila klikov na Youtubu, torej z diskurzom, ki sicer pritiče bolj pompoznim in megalomanskim ponudnikom glasbe, kot pa inštitucijam dokaj marginalnih, specializiranih žanrov in scen.

pripravil Borja Močnik