Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
KONONO No.1: Assume Crash Position (Crammed Disc, 2010) (ponovitev 22. 8. 2010 ob 00.30) (2458 bralcev)
Nedelja, 15. 8. 2010
MarioB



* Čeprav je kongoleška zasedba Konono No.1 s predzadnjim komadom z albuma, ki ga danes predstavljamo, torej s skladbo "Konono Wa Wa Wa", ustvarila v domovini uspešnico že konec šestdesetih let, je moralo miniti kar nekaj desetletij, preden je nase opozorila širšo javnost. To se je zgodilo sredi iztekajočega desetletja z albumom "Congotronics", ki je hkrati označil začetek serije albumov pri belgijski založbi Crammed Disc, v kateri so se nato predstavili še nekateri podobni izvajalci, ki združujejo elektriko in akustiko, denimo Kasai Allstars, katere člani gostujejo na pričujočem albumu. Album je povzročil tudi začetno zmedo glede imena zasedbe. Marsikomu namreč ni bilo jasno, ali je Congotronics naslov albuma ali ime zasedbe.

Vendar pa se je ta zmeda okrog imen kmalu umaknila blaznemu navdušenju kritikov in publike, ki ga je bil deležen ta malone revolucionaren album. "Congotronics" je stregel z rezko, težko godbo, polno nenavadnih zvokov, prekrivajočih se in prekipevajočih ritmičnih obrazcev. Hrupno in naelektreno godbo bi prej pripisali kakemu eksperimentalnemu rockovskemu bandu, pa čeprav je bilo v njej slišati nezgrešljive prvine kongoleške in afriške godbe.

Značilnost in zaščitni znak zasedbe Konono No. 1, ki je nastopila tudi v abonmaju Glasbe sveta, je glasbilo likembe, različica tako imenovanega afriškega palčnega klavirja, ki ga sicer poznamo pod imenoma mbira ali kalimba. Medtem ko mbira oddaja milozvočne, sanjave zvoke, pa so člani banda Konono s surovim ozvočenjem likemb dosegli brneč, hrapav, umazan, odmevajoč in nadvse hipnotičen zven. Dodaten naboj in grobost band dosega s starinskimi zvočniki ter ritmično sekcijo, ki jo člani sami sklepajo iz odpadnih materialov, najdenih v prodajalnah rabljenih avtomobilskih delov. Ne čudi, da so bili naši večkratni odrski znanci The Ex tudi hipnotizirani nad početjem zasedbe in so ji pri svoji založbi Terp, namenjeni afriškim in drugim etno muzikam, objavili koncertni album.

V malce daljšo razlago prejšnjega početja zasedbe smo se spustili, ker menimo, da je ključnega pomena za recepcijo njihovega pričujočega albuma. Album "Assume Crash Position" namreč niti malo ne dosega silovitosti in čarovnije plošče "Congotronics". Resda se je zasedba obrnila k več zapetim komadom, v katerih glasovi ne dovolijo nabritemu inštrumentariju tolkal in likemb, da se razbohotijo in stopijo v ospredje. Po drugi strani pa ne likembe ne doma narejena tolkala ne zvenijo tako grobo in neposredno kot na prvem albumu, oziroma je inštrumentarij tokrat veliko manj "našponan" in likembe zvenijo podobno pravljičnim zvokom mbire.

Ampak to ne pomeni, da gre za slab album; dejstvo je, da se je zasedba očitno določila obrniti ploščo in bolj poudariti harmonije in pripeve kot pa ritmično brbotanje. A s tem je izgubila del svoje prepoznavnosti, saj večina komadov zveni kot nekaj, kar bi lahko ustvarila malone katera koli afriška zasedba. Pa vendar v nekaj komadih band doseže neobdelano, zrnato udarnost, znano s prvenca, pa četudi v zvočni sliki, ki je manj "kovinska", pač pa toliko bolj harmonična in spevna. Tudi tolkala niso udarna, marveč razplastena s številnimi odcepi in ovinki, ki jih razkrije tokratna občutneje mehkejša zvočna slika.

Gotovo bi bila napaka, če bi se zasedba trudila ponoviti vzorec s prvega albuma, a vseeno je šlo za tak novum in invencijo, da je bilo ime zasedbe praktično enačeno s prav takim zvokom. Tega je na novem albumu le za ščepec, najdemo pa nekaj drugih zvočnih vrlin od krasnega mnogoglasja in zapletenih ter večplastnih ritmičnih vzorcev do nalezljivosti in razplesanosti. Skratka, če vas je "Congotronics" dvignil v zrak s hrupno in skorajda "divjo" godbo, se boste s tem albumom prizemljili. Ampak prizemljitev je lahko prijetna, saj boste padli v resda zvočno mehkobno, a vseeno omamno godbo, ki v nekaj komadih vendarle dosega občutek vrtoglavice in presunljivo hipnotičnost prvenca.

pripravil mario Batelič

 



Komentarji
komentiraj >>