Ponedeljek, 16. 8. 2010
Peter Karba
Drage občanke, dragi občani. Državljanke, državljani. Naša skupnost je slovesno dočakala spektakularno otvoritev novega športnega središča. Zgradili smo športno dvorano, zgradili smo nogometni stadion, v celoto ju pod zemljo povezuje nov velik nakupovalni center. Občina Ljubljana je sedaj mesto, ki se je ločilo od svoje sive preteklosti, preteklosti ideologij in tiranij, tavala je, kajti bila je v sebi nedovršen pojem.
Ampak sedaj smo tu, sedaj smo pri sebi. Pred nami je prihodnost in vsak trenutek je sedaj eno z njo. Ni ga Ljubljančana, Atenca novega sveta, ki bi ga lovila nuja, da vpraša in izve, ali je njega zadolženost upravičena ali ne, in koliko ga bo stal novi center, četudi si na njem ne bo ogledal nobene tekme. Ta dolg, ta zaveza je sedaj njegova luč, lastna osmislitev. Sedaj ni več važno, opozarjali so nekateri, ujeti v spone ideologij, ki jim je minil čas, kako in kateri so s svojimi plemenitimi nameni financirali, kar je lesk zlatih kupol in obročev v novi silhueti Ljubljane.
Skupnost smo, eno smo. To so nam izpovedali naši pretekli revolucionarni boji in prizadevanja. Posebno priznanje, nebroj odlikovanj za zasluge bi morali dodeliti vsem, ki v nov športni center vložili vso svoje arhitekturno znanje, inženirsko vizionarstvo, moč strojev in moč delavskih rok. Sedaj smo znova eno z mnogimi usodami iz naših nekdaj bratskih zvez. Znova so isti cilji pred nami. Odrešeni smo, saj delo je med nami stkalo vezi, ki jih nobeno morebitno naključje prihodnosti ne bo zmoglo razdreti.
Nekateri so dvomili, ali je sploh še človeško, ali je rodu človeka primerno, da z vso brezkompromisno vnemo, v hudi zimi s svojimi dolgimi nočmi, v sneženju s svojim mrazom, betonira. To znanje, naš osnovni pogoj bivanja, kako betonirati v mrazu in vodi je nesporno dejstvo, zaradi katerega bi morali enkrat za vselej nehati oklevati glede prihodnosti, ki sama vstaja pred name. Ne, res ni človeško, saj je pred nami vstal nov človek. Ne človek potrošnik, kakor nekateri, ki ne razumejo nujnosti porabe, cinično pripominjajo. Pred nami je nov človek, človek, gradbeni delavec, navijač. In nič ni bolj pomembnega kot vez, intimen odnos, ki ga porodi srečanje med navijačem in njegovim idolom, športnikom. Tu klije zaupanje v enost, v dobro, v ljubezen. V odnosu med športnikom in navijačem dobi ljubezen svoj obči pomen.
Zdaj pa poslušajmo krajši pogovor z enim od gradbenih delavcev, Jožetom Radivojevićem iz Aleksinca:
Vsak od nas ve, solze sreče in srečanja, tega, da smo končno dočakali novi nogometni stadion, novo košarkaško dvorano in novi nakupovalni center – in sicer vse v enem - bi nam morale teči. Dajmo, ker zmoremo, iskreno občudovati, to je sedaj povsem mogoče, konec je minljivosti. Končno.
Športni center sta slavila, Peter Karba in Bojan Anđelković
Komentarji
komentiraj >> Re: Ljubljanski Športni center Stožice kot atenska Akropola
Iztok [16/08/2010]
A je ta zapis vzet iz kakega konteksta, komentarja? Ali je pa RŠ postal Jankovičevo trobilo? Slednje bi bilo šokantno.
odgovori >>
Re: Ljubljanski Športni center Stožice kot atenska Akropola
rajc [16/08/2010]
subverzivna ost pisanja Petra Karbe ne dopušča takih interpretacij; treba je čakati celotnega prispevka.
odgovori >>
Re: Ljubljanski Športni center Stožice kot atenska Akropola
Iztok [16/08/2010]
Okej, sem si oddahnil...Priznam, sem spregledal, da je objava šele dans ob štirih.
odgovori >>