* Mala založba Daptone Records domuje v Brooklynu, New Yorku in velja za eno najbolj pristnih, »avtentičnih« retro-funk-soul založb sploh. Nastala je iz ruševin podobne založbe Desco Records, vodijo pa jo glasbeniki, ki za Daptone tudi snemajo, pod taktirko Gabriela Rotha, ki ga poznamo tudi pod psevdonimom Bosco Mann, in Neala Sugermana. Pri založbi posvečajo posebno pozornost tehnični plati produkcije njihovih izdaj, tehnika snemanja njihovega hišnega studia, ki jo dela vedno isti mož - Bosco Mann - pa je povsem starošolska, vse namreč snemajo na analogni trak, šele kasneje posnetke digitalizirajo. Tako je studio dobil že kar kultni status in to kljub temu, da gre za mali prostor, ki se ponaša samo s staro, rahlo razmajano opremo. Založba Daptone ne izdaja le funka in soula, ampak tudi gospel in afrobeat, med stalnimi sodelavci pa najdemo skupine in ustvarjalce, kot so najbolj znana izvajalka z najbolj znanim bendom inštitucije Sharon Jones & the Dap-Kings, pa še Lee Fields, Charles Bradley, Binky Griptite, Naomi Davis in The Budos Band.

Skupina Budos Band prihaja iz Staten Islanda in Brooklyna, šteje veliko, težko določljivo število članov, ki pa jih je standardno več kot deset. Igrajo nekakšno nekonvencionalno, epsko in sublimno različico afrobeata, ki močno vleče na soul in funk ... Zasedba je nastala iz skupine glasbenikov, ki so igrali v bendu krajevne skupnosti Staten Islanda. Ti so se začeli dolgočasiti in hoditi na koncerte na Manhattan, kjer so gledali izvajalce, kot so Antibalas in Sharon Jones & The Dap-Kings. Tako so dobili idejo za lasten bend, ki bi v osnovi igral afrobeat, mešal pa še veliko več.

Budos Band so po skoraj točno treh letih izdali svoj tretji album s povsem nedomiselnim naslovom The Budos Band III. Zvok plate je pričakovano nadvse podoben prvima dvema, s katerima so hitro izoblikoval takoj prepoznavno estetiko - večplastna in bogata tolkala, funkerske in težke kitare, udarne pihalne linije in mastni organi. Trdna osnova je sicer ritem sekcija - obrtniško točne in razvejane ritmike, sestavljene iz bogatih poliritmičnih tolkal - imajo namreč kar štiri tolkalce - in globoke, suverene bas linije. Vendar pa je tisto, kar daje neposreden in nespregledljiv pečat njihovi glasbi, definitivno pihalna sekcija, saj je ta postavljena močno in grobo v ospredje, pa naj gre za solo dele ali udarniške skupne linije.

In še zmeraj jih je težko popredalčkati. Afrojazz psych soul bi bil nek neroden približek, ki bi ustrezal tudi prvima platama. Vendar pa, če so Budosi igrali hipnotično godbo že prej in če so temačnost nakazali že z drugim albumom, gredo sedaj še korak naprej. Kar nekaj materiala je namreč že rahlo grozljivega, počasnega in sublimnega. Saksofonist Jared Tankel je rekel, da so tokrat hoteli narediti "psihedelično, doom-rock ploščo", in to prvo tovrstno za založbo Daptone. No, potem je tudi priznal, da jim to ni uspelo, da so posneli pač še eno Budos Band ploščo. Vendar pa tokrat niso skušali posnemati ethio jazza, vsaj ne tako eksplicitno kot na prejšnjih albumih. Med vzorniki, ki jih lahko zaznamo na vsem materialu in ki jih Budosi navajajo, najdemo raznolike glasbenike, kot so Cairo Jazz Band, Mulatu Astatke in Black Sabbath, sam pa bi, glede na to, da prihajajo iz Staten Islanda, nedvomno dodal še Wu-Tang Clan, saj godba Budosov pogosto vleče na melanholične, surove in zapohane bite RZE.

Hitro snemanje je že kar stalna praksa skupine. Album III so spet posneli v kratkih in intenzivnih sešnih, in to kar v živo - cel kolektiv se je komajda stlačil v legendarni miceni studio v Brooklynu. Bojda so vse posneli v le oseminštiridesetih urah, potem pa je Bosco Mann začel s svojo "čarovnijo" in ploščo skrbno zmiksal. Kot je zanj že kar navada, je delo spet opravil odlično. S tem, da glasbenike snema naenkrat, dobi neko svojo različico Wall of sounda, s staromodno opremo pa dobi "avtentični" zvok "avtentične" dobe žanra. A sam pravi, da pri zvoku založbe Daptone, ki ga hvalijo vsevprek, ne gre za opremo ali tehnike snemanja, ampak da je fora v glasbenikih samih. Če so na papirju pri Budosih okoli tri vodje skupine - poleg saksofonista Jareda Tankela je eden nedvomno kitarist Thomas Brenneck - pa so novi album posneli precej sproščeno. Kar nekaj materiala so pisali sproti in skupaj na vajah, in to kar vsi člani zasedbe.

Glavna odlika plate The Budos Band III je spet »večni groove«. Album je namreč „groove" plošča, ki pelje od začetka do konca. Je sijajen, neverjetno točno odigran, neziheraški temačen afrobeat album in izstopa pravzaprav le kak redek posnetek. Posamezen komad si je skoraj nemogoče mrmrati. Budosi so raje kot komade s predvidljivimi pihalnimi linijami posneli strašljivo kohezivno ploščo bizarnih in razvejanih aranžmajev in viž, ki pa v svoji kratki formi deluje odlično.

Kljub temačnosti ali melanholičnosti zadnjega projekta so si vse tri plošče Budosov precej podobne. Vendar nič zato, saj so s prvencem leta 2005 močno izstopali iz takratne ponudbe retro funka. V obsežni sodobni produkciji novih retro slogov ogromno bendov zveni podobno, le redki izstopajo, še bolj redki pa so tisti, ki jih prepoznamo v sekundi. In taki so Budos band, ki izstopajo še danes. Z vsako plato so boljši in točnejši. In tudi če si želijo posneti nekaj „novega", nekaj povsem drugačnega, jim to ne uspe. Še sreča.

Današnjo Tolpo bumov, v kateri smo poslušali skupino Budos z udarno in njihovo najjačo plato doslej III, je pripravil Borja Močnik.