Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
MASSIMO DE MATTIA: Atto Di Dolore (Setola Di Maiale, 2010) (ponovitev 4. 9. 2010 ob 00.30) (2458 bralcev)
Sobota, 28. 8. 2010
MarioB



* Italijanskega flavtista Massima de Mattia smo, čeprav je na italijanski jazzovski in improsceni dejaven že nekaj desetletij, dobro začeli spoznavati šele pred nekaj leti. Natančneje leta 2008, ko je izšel odličen album Mikiri, posnet z njegovim kvartetom, ki smo ga nato leto zatem poslušali tudi na koncertu v Klubu Cankarjevega doma. Pred tem smo ga resda lahko poslušali tudi na ljubljanskem Jazz festivalu, kjer je na gromkovskem špilu nastopil leta 2004 kot član kvarteta saksofonista Luciana Carusa, a za njegov pričujoči album je bolj pomembna seznanjenost s tako imenovanim "Mikiri kvartetom".

Ta kvartet, ki ga ob Mattii sestavljajo še naš Zlatko Kaučič ter italijanska glasbenika Denis Biason na akustični kitari in pianist Bruno Cesseli, je namreč navzoč tudi na tem albumu, ki pa je spet, četudi se v zvočnosti in pristopu k zvočnemu gradivu navezuje na prejšnji album, povsem samosvoje delo. Navezanost k svobodni improvizaciji z nanašanji na freejazzovske in sodobnoklasične postopke je bilo tokrat nujno postavljeno v, pogojno rečeno, bolj zakoličene strukture. Kajti "Atto do dolore" (ali "Dejanje bolečine" po slovensko) je zvočno delo, nastalo v navezi s filmarjem Albertom Fasulom. Ta je posnel kratki film ter ga nato ponudil kvartetu, naj nanj oziroma za film odigra glasbo.

Svojevrsten kino-uho torej, kakršne smo nekoč obilno srkali v Slovenski kinoteki, a s to razliko, da tokrat filma ne vidimo. Povrhu pa je ta sijajno uigran in zvočno prebojen kvartet na isti film posnel kar pet različnih skladb! Dobesedno različnih, kajti, če ne bi vedeli, da gre za soundtrack k istim gibljivim slikam, tega iz muzike ne bi nikoli ugotovili. Vaš recenzent si sicer za lažjo predstavo filmskega poteka dogodkov lahko pomaga s kratkim opisom, ki mu ga je posredoval Zlatko Kaučič, in ga z veseljem deli z vami: "dogajanje se začne v cerkvi, na kar se kamera napoti ven, na ulice, kjer poteka mestna "festa", praznovanje".

Glasbeniki so, kot sami pravijo, ta kratek, desetminutni film, razumeli dobesedno kot partituro. Kar je prineslo presunljive rezultate, kajti, kot omenjeno, se glasbena spremljava filma močno razlikuje v vseh petih skladbah. Vse skladbe sicer preveva podoben zvočni duh in pretanjeno ustvarjanje tenzije in občutka pričakovanja, same razrešitve mahoma zgoščene strukture ali postavitve določenih glasbil pa se precej razlikujejo od skladbe do skladbe. Enkrat smo priča bolj pretanjeni godbi, ki se bliža klasiki, drugič improvizacijskemu viharju, tretjič ali četrtič pa novojazzovskim prekucijam; slišati je tudi navezave na progresivni rock ter novo muziko in minimalizem.

Zvok zasedbe je ves čas skupinsko uravnovešen; praktično vsak izmed štirih glasbenikov ponekod prevzame melodijo ali nosilno ritmično strukturo ali pa se inštrumenti izmenjujejo v teh vlogah, a poudarek je vedno na čvrstem in trdno spetem skupinskem zvočenju. Tudi takrat, ko se bend poda v malone divjo svobodnjaško glasbo, ne izgubi občutka za enovitost zvenov in skupno udarnost. Ponekod glasbeniki skladbe tako umirijo in gladijo poprejšnje ostre robove, da se takrat potopi v skrajno subtilna, božajoča zvočenja; vibrirajočo flavto, odmevajoče kitarske strune, premišljeno globočinske klavirske parte ter drobcene, naključnim vzorcem podobne ritme.

Kakšno skladbo muzičisti popestrijo z vokalizacijami na sledi zaklinjanja, kar prida na izjemni sugestivnosti in tudi neujemljivosti te kalejdoskopsko-kinematografsko zasnovane muzike, ki te preseneča ob vsakem novem taktu in ti požgečka domišljijo ter prisili na lastno, notranje slikanja filma ob glasbi. De Mattii je ob odličnih sodelavcih ne le uspelo pričarati filmsko zgodbo, ki je ne poznamo, pač pa nam ustvariti občutek, da sodelujemo v samem dejanju navdihnjenega ustvarjanja in da imamo tako rekoč vpogled v njegove principe, ne da bi se pri tem glasba slišala manj razburljivo ali mamljivo. Ostane nam le, da se nadejamo bližnjega srečanja s to muziko, ki bi jo kvartet kajpak odigral ob filmski projekciji.


Spremno besedilo je spisal MarioB.

 



Komentarji
komentiraj >>