Mladi levi so tudi letos vendarle zarjuli v poletje. Nekaterim to mijavkanje pomeni zgolj dodaten način, kako pregnati ljubljanski poletni dolgčas, vsem, ki se bolj intenzivno ukvarjamo z gledališčem, pa že tradicionalno naznanja začetek gledališke sezone. V katerokoli kategorijo že spadate, danes vas vabimo, da se skupaj podamo na krajši sprehod po levnjaku in nekoliko premeljemo vsebine prvih treh dni, s poudarkom na prvih treh predstavah.
Otvoritev festivala je letos pripadla morda največjemu imenu festivala, režiserju Stefanu Kaegiju, ki se je na svetovni gledališki sceni proslavil s svojim teatrom Rimini Protokoll. Na Mladih levih je pred nekaj leti že gostoval s predstavama Cargo Sofia in Mnemopark. Letos je Kaegi v Slovenijo pripeljal predstavo Radio Muezzin. Ukvarja se s problemom s strani egipčanskega Ministrstva za verske zadeve načrtovane mehanizacije petja mujezinov, muslimanskih klicateljev k maši, kar bo močno zmanjšalo njihovo zdajšnje število.
Kaegi se zadeve pogumno loti z resničnimi egipčanskimi mujezini, ki so igralski naturščiki, zato pa naj bi na oder pripeljali avtentično osebno izkušnjo. Še bolj kot to pa lahko oder obogatijo s svojimi glasovi, ki so vedno pristnejši kot scenaristično spodrezane osebne zgodbe. Trije mujezini, ki po novem sistemu ne bodo več smeli nadaljevati svoje napol svete službe, so fizično prisotni v predstavi in publiki po evropskih festivalih predstavljajo svoj položaj, hkrati pa - vsaj tako to razumejo sami - pomagajo pri širšem razumevanju islamske religije.
Četrti mujezin, ki je dobil službo »radijskega« mujezina, pa je zaradi sporov z igralsko-mujezinskimi kolegi po nekaj ponovitvah predstavo zapustil. Za zamenjavo je v njegovo vlogo vskočil fant, ki zgolj bere njegove vrstice. Režiserjevo favoriziranje skromne trojice in njihove resnične predanosti veri in poklicu je pred plehko prikazanim bogataškim sinom očitno. Najbrž je taka pač narava stvari, a nehote se nam prikrade vprašanje, od kod evropskemu režiserju takšno razumevanje egipčanskih razmer in nekakšna inherentna vednost o drugem. Sicer lepa, a predvsem turistična gledalska izkušnja nam tako pušča grenak priokus, da smo postavljeni v tako dobro poznano hegemonsko pozicijo privilegiranih gledalcev, ki vse vedo in vse razumejo in imajo zato pravico soditi in posegati.
Belgijski igralec Dirk Opstaele pa se je Orienta lotil popolnoma drugače. Vseh pet vlog dramskega teksta Nuit Arabe nemškega dramatika Rolanda Schimmelpfenninga, vštevši vlogo pripovedovalca, je odigral kar sam. Edino, kar je še oživljalo njegovo pripoved, je bila živa klavirska spremljava Iris de Blaere.
Nuit Arabe je drama, v kateri popolnoma običajni dogodki običajnih ljudi v nekem predmestnem blokovskem naselju prerastejo v sanjsko pravljico z orientalskim pridihom. Ta sodoben prispevek k starodavni zbirki Tisoč in ena noč prav spretno obdela Opstaele. Celotno dramo flamski igralec odigra skorajda na en mah, brez nepotrebne navlake rekvizitov, kostumov ali scenografije. Vse začara s svojim pripovedovanjem in hitrim in fluidnim menjavanjem vlog, s tem pa tudi gest in glasov.
Opstaele je res mojster igre, ki pa jo je še popestril s čudovitimi gibalnimi deli, ki k pripovedi niso dodajali preveč balasta, ampak so pričarali tisto malo potrebnega razpoloženja. Ta igralski ples je skoraj po filmsko dopolnjevala pianistka, ki je poleg glasbe poskrbela tudi za zvoke, kot sta zvonjenje zvonca ali šumenje vode. Predstava je vsekakor izredno vitalen prispevek šarmantnega odrskega para, ki kljub minimalnim sredstvom ni dolgočasila - vsaj ne v okvirih, ki si jih je zastavila.
Za morda najbolj bizarno gledališko tvarino teh treh dni pa bi lahko proglasili predstavo Your brother, remember? ameriškega igralca in režiserja Zacharyja Oberzana. Ta v svoji predstavi, sestavljeni iz posnetkov iz filma Kickboxer, domačih videov, v katerih sta pred dvajsetimi leti s starejšim bratom rekonstruirala prizore iz tega filma, posnetki novejših rekonstrukcij teh rekonstrukcij in redkejših živih vpadov, izpostavlja odnos med dvema bratoma ter lasten pogled na igro.
Pomene in komičnost Oberzan ustvarja z montažo vseh omenjenih elementov. In predstava vsekakor je komična. Poba pa ne bi bil državljan nove celine, če ne bi v celotno ponovno uprizarjanje otroštva vdrla tudi zgodba o bratovi odvisnosti od heroina, ki nam zadiši nekoliko sentimentalno.
Najbolj fascinantna pa je živa igra Oberzana. Vsak stavek, ki ga izreče z nekim čudnim naglasom, in vsaka gesta, ki jo stori, je imitacija prizora bodisi s filma bodisi s posnetega video materiala, česar pa se med izvajanjem še ne zavedamo. Še najbolj presenetljivo pa je to, da geste in besede ne sovpadajo, saj so imitacije različnega gradiva. To gradivo se nam kasneje na posnetkih razkrije in skoraj ne moremo verjeti, da je Oberzan kot kolaž predobstoječih besedil in gest tvoril neke nove pomene, ki so se nam zdeli avtentični za specifični za trenutek predstave.
S tem samosvojim, a simpatičnim projektom bomo današnjo revizijo Levov zaključili. Obdelavi vseh spremljajočih razstav in dogodkov se – zaradi objektivnih in subjektivnih vzrokov – na tem mestu odpovedujem.
»Kruha in iger« je vzklikala Pia. Ponovno se dobimo v levnjaku ta petek.
Komentarji
komentiraj >>