* Današnja Tolpa bumov predstavlja slušno izkušnjo s tretjim skupnim albumom Isobell Campbell in Marka Lanegana z naslovom »Hawk«. Verjamem, da vas veliko pozna šepetajočo, rdečelaso škotsko indie-pop divo Isobell Campbell, tako kot globoko grlo Marka Lanegana, enega zadnjih rock'n'roll desperadosov oziroma predstavnikov klasične, avtentične rockovske šole in vrste v izumiranju.
In ker ne gre za medijsko razvpita glasbenika, domnevam, da vas veliko glasbenega para tudi ne pozna, zato v samem uvodu še nekaj nujnih faktov za bolj zaokrožen vtis o zadevi. Ker imajo dame prednost, se najprej ustavimo pri Isobell. Kariero je pričela kot čelistka in back vokalistka pri simpatičnih škotskih indie-poperjih Belle & Sebastian, s katerimi je sodelovala med leti 1996 in 2002. Njene težnje po solo karieri so prišle na plan že v tistem času in že leta 1999 pod psevdonimom The Gentle Waves izda prvi album. Naslednji pod istim imenom izide leto kasneje. Prva plošča pod imenom Isobell Campbell izzide leta 2003. Njen naslov je »Amorino« in z njo se uveljavi kot pevka krhkega glasu, prežetega s sladko melanholijo in obkrožena s prefinjeno odmerjenimi zvoki folka, chamber popa in jazza. 2006 izide njen četrti solo album »Milkwhite Sheets« in tudi njen prvi, ki je nastal v sodelovanju z Markom Laneganom.
Kariera Marka Lanegana je bistveno daljša in po marsičem tudi dramatična. Prične se leta 1985, ko kot pevec debitira v odličnem bendu Screaming Trees, ki ga lahko umestimo v plejado skupin, ki so sredi 80-tih predstavljali nekakšno predhodnico kasnejšemu grungeu - Black Flag, Husker Du, Dinosaur Jr, Replacements,...
Na začetku so Screaming Trees igrali robati roots rock kombiniran s psihedelijo in hard rockom, ter odigran s punkoidnim in post-HC pospeškom. Zabeležen je bil na štirih nosilcih izdanih pri legendarni založbi SST. Vrhunec dosežejo s ploščo Sweet Oblivion posneto za Epic, ki jo je z odmerjeno porezanimi kitarskimi robovi in fino produkcijo posnel Don Flemming. Diskografski labodji spev so disfunkcionalni Screaming Trees doživeli s prav tako odlično, a žal spregledano ploščo Dust. Razpadejo nekaj let kasneje. V zadnji aktivni fazi, je krajši čas na turnejah z njimi igral tudi Josh Homme, ki je v tistem času zaključil obdobje s kultnimi stonerji Kyuss.
Solo projekti Marka Lanegana so se pričeli že zelo zgodaj. Prvi album Winding Shet izide že leta 1990. Z njim se skozi okleščeno formo alter-rocka pogrezne v blues. Zanimivost tega prvenca je, da na njem igra tudi takrat še bolj ali manj anonimni Kurt Cobain. Med drugim je igral tudi kitaro na predelavi Leadbellyjeve »Where Did You Sleep last Night«, ki jo je Cobain kasneje uvrstil in dramatično odpel na Nirvaninem MTV Unplugged.
Tudi njegovi nadaljnji solo projekti so v podobnem blues/country/folk fazonu, vse do albuma Bubblegum, ki predstavlja vrnitev v bolj rockovske vode. Ki pa jih pravzaprav nikoli ni niti zapustil. Na povabilo Josha Hommeja, ki je vmes zaslovel z novim bendom Queens of the Stone Age, postane Lanegan leta 2000 njihov pridruženi novi član in sodeluje na njihovih štirih ploščah in turnejah.
V zadnjih petih letih sodeluje še z Gregom Dulijem (včasih je bil pevec v Afghan Wigs) v projektu The Gutter Twins, ter tudi s Soulsavers, s katerimi je posnel in v večini odpel dve plošči. Pravzaprav me ta njegova delavnost in ustvarjanje pozitivno preseneča, saj Lanegan že vso kariero velja za občutljivo, malce labilno in temačno dušo. Vendar mu prav vsi čustveni pretresi, težave zaradi drog in brezštevilne rehabilitacije dajejo moč avtentičnega in iskrenega avtorja. Leta 2005 se prične tudi dopisovanje med Laneganom in Campbellovo. Lanegan, živeč v ZDA, pošlje na Škotsko svoje posnete vokale, tam pa jih je Campbellova zgolj še umestila v narejene posnetke. Rezultat je bil za marsikoga prijetno presenečenje.
Prvi skupni album »Ballad of the Broken Seas« je bil izdan leta 2006. Bil je simpatična in zgolj na videz nezdružljiva grenko-sladka kombinacija zakajenega, prepitega Laneganovega baritona in lomljive lepote glasu gospodične Cambell. Na ta način sta iz spomina potegnila eksperimenta iz 60-ih, ko sta podoben in kar uspešen vokalni paket predstavljala Lee Hazelwood in Nancy Sinatra ali duo Gainsbourg/Birkin, kasneje tudi Nick Cave in Kylie Minogue. Na plošči »Ballad of the Broken Seas« ne manjka vzdušja liričnega britanskega folka, bogatih pastoralnih orkestracij, tudi bluesa in soula. Celoten vtis zaokrožuje občutek filmskosti in čudovita vokalna prepletanja.
Nadaljevanje je sledilo relativno hitro. Že leta 2008 izide dostojen naslednik, plošča »Sunday at the Devil Dirt«. Gre za v celoti avtorsko in produkcijsko delo talentirane Isobell. Mogoče je malenkost temačnejša in še z večjim vonjem po atmosferi Morriconejevih filmov, drugače pa predstavlja podobno eklektično bombo kot prvenec, z odkloni v deep blues, in croonersko prepevanje.
In kaj prinaša tretji album »Hawk«? Predvsem nobenih dramatičnih odmikov od začrtane poti, utemeljene s prvima dvema ploščama. Isobell se je malenkost potegnila nazaj in Laneganu parira bolj s šepetanjem v ozadju. Izjemi sta pesmi »Sunrise« in »To Hell & Back Again«, ki ju s sladkim vokalom odpoje sama. Očitno ji vloga glavne avtorice in producentke veliko bolj odgovarja. V nekaterih trenutkih je opazen odmik v country-folk in 70's deep soul, drugod, v pesmih »You Won't Let me Down Again« in »Get Behind Me« so bolj izpostavljene električne kitare. V prvi kitare odigra bivša »razbita buča« James Iha. Inštrumental »Hawk« je čisti kaos in kleš saksofona in garažnih kitar.
Od trinajstih skladb, toliko jih je na albumu, je enajst podpisala Isobell, dve pa sta iz repertoarja pokojnega trubadurja Townesa Van Zandta. Večino odpojeta Lanegan in Campbellova, na plošči pa sodeluje tudi folk pevec Willy Mason. Eno najnenavadnejših sodelovanj zadnja leta s ploščo »Hawk« očitno postaja tudi izjemno plodno. V njem dva navidez različna glasbenika združujeta izkušnje lastnih zgodovinskih repov v nekaj popolnega novega in svežega. Vtis, ki ga ponuja »Hawk« je, da kljub stilski raznolikosti kot celota deluje homogeno in v pravem, po možnosti bolj intimnem nočnem vzdušju kar kliče po ponovnem poslušanju. Ena boljših plošč tega leta.
pripravil Igor Pavkovič