Sedemenidvajsetega avgusta je bil baje zadnji dan, ko je še bilo mogoče odpret račun za lokalne volitve v Republiki Sloveniji na katero so nekateri ponosni. Za stranko Akacije, ki je po besedilu svojega ustanovnega dokumenta orodje nevladja predvsem pa mladinskega polja nevladja sem to storil jaz, odgovorna oseba. Nevladne organizacije so tiste pravne osebe, ki po svojem statutu in po svojem delovanju niso podrejene političnim strankam oziroma moči, katera je enako denar in jo je častitljivi Karel Marx klical Kapital.
Sem edinec profesorja in predmetne učiteljice pa moram še malo razlagat. Nevladnice in nevladniki so po moje tisti tiste, ki darujejo svoj čas svojemu konjičku ali/in tistemu kar je pomembno ljudem v prid. Ob tem , da darujejo so lahko tudi skromno denarno nagrajeni(e), redki(e) med njimi so tudi privilegirani(e) oziroma zaposleni(e) . Takoj se zastavlja vprašanje ali so visoke plače managerjev in managerk, ki vodijo nevladne organizacije (tako kot vodijo tudi neoliberalni kapitalizem) tudi v področju, ki ga razumem in uporabljam kot nevladniško še sploh znotraj njega. Moj sošolec iz gimnazije Karitasovec Imre je čisto prijazen človek, državljan in oče petih otrok a pred časom za javnost ni hotel povedati kolika je njegova plača. In ni bil edini. In Karitas kar se mene tiče ni nevladna organizacija tako kot tudi Rdeči križ ne. Ampak nočem se izgubit v opredeljevanju meje med nevladnim in nenevladnim.
Rečem samo to, da tam kjer so visoki osebni mesečni prejemki tam ne more biti blizu pamet za obče dobro. Na primer; kot predsednik, Robot manager društva z eno zaposleno osebo bom morebitne povečane dohodke društva porabil za zelo zmerno povečanje plače te osebe , večino denarja pa bom usmeril v odprtje novih delovnih mest za najbolj radodarne in perspektivne nevladnice in nevladnike zato, da jim zagotovim eksistenco in bodo mogli vztrajati v svojem nesebičnem oziroma naprednem početju. Nevladniško razumem kot moralno, moči nepodrejeno, visoke plače pa so pravzaprav nemoralne v popolnoma nemoralni globalni družbeni ureditvi za katero mi je moj prokatolibanski avtoelektričar Danijel prejšnji teden spet zatrdil, da je najmanj slaba med vsemi možnimi. In mi je potem zaračunal le deset eurov za dve fičotovi žarnici in menjavo ene.
Našo stranko Akacije za katero trdim, da je orodje nevladja, v prvi vrsti pa njegovega mladinskega polja smo ustanovili zato, ker je Janša kurec ti se tanša spremenil volilno zakonodajo in se v mestnih občinah realno brez stranke ni več dalo kandidirati za župana. Brez županske kandidature pa je predvolilno razglašanje nevladniških stališč bistveno okrnjeno. Na volitvah na primer v Kopru aktivno sodelujemo že vsaj štiri olimpijade , ščijemo proti vetru, izrekamo kar ne izreče nihče med prisebnimi kandidatkami in kandidati. Naša stranka nima predračuna za volilno kampanjo zato, ker praktično nima denarja in še bolj zato, ker nihče nima časa za tehnično administriranje v zvezi z morebitnimi stroški za predvolilno kampanjo. Naš namen je v predvolilnem boju razglašati naša politična stališča. Besedo politično pa razumem še vedno in zmeraj bolj kot »ljudem in človeku v prid«. Pred tremi leti smo zato Eleni Pečarić predlagali naj postane naše stranke kandidatka za predsednico Republike Slovenije. In je sprejela. Čeprav smo še vedno prepričani, da je bila ona, "naša" kandidatka najboljša, smo se takrat odločili jasno razločiti med našo stranko in med kandidatko naše stranke.
Ni nam namreč na primer ugajala njena izjava: »Danes, ko vsak človek lahko živi človeka dostojno življenje!«. Našo željo po jasni javni razločitvi med njo, ki je vodila popolnoma sama svojo kampanjo in med nami, ki se nam je zdela največja stvar (pravzaprav največji performans) predvsem to, da je ravno Elena (hendikepirana oseba, žilava borka za enake možnosti) kandidatka v zarukani Sloveniji, sta ona in njen štabnik razumela kot izdajo, kot nož v hrbet. Potem, ko se je en procent volilnega telesa podprl njeno našo kandidaturo si je ustanovila sama svojo stranko in ji ne bo več treba poslovati s takimi neresnimi subjekti kot sem jaz. Zato sem bil presenečen, ker me je pred mesecem dni poklicala po telefonu in vprašala kaj mislim o skupnem nastopu na letošnjem predvolilnem bojišču. Sem ji povedal, da načeloma nismo proti a naj mi pošlje en kratek predlog pa ga ni poslala in nič hudega in nič čudnega ter iskren pozdrav njej ter vsem njenim soborkam in soborcem. Zmaga ne bo naša, sem ter tja pa si lahko priborimo kak sedež v Občinskem svetu in s tem informacije, sejnino in lajamo lahko medtem, ko bo karavana šla naprej.
Prejšnji torek sem z oranžnim Danijevim fičotom večkrat pripeljal pred ljubljanski magistrat in se tam rokoval celo, si morte mislit, s Cesarjem Jankovičem na zaključnem shodu vseslovenskega pešačenja »Iz-hod«. V petek na Črnfestu v Črnomlju so lepo delali z menoj, z rabljenim kantavtorjem, včeraj pa je galerist brez galerije Vasja Nagy dobil od mene posnetke mehkega terorizma in jih bo cel september v kovčku nosil po Evropi do Istanbula. Fotke in pisne podrobnosti o naštetem lahko najdete na spletni strani www.dodogovor.org , na njej bomo kmalu objavili tudi fotke prodajne razstave del Sajetine kiparske delavnice. S kupnino hočemo soustanovili Sklad Ivana Volariča Fea, ki bo mogoče na Zahodnem Balkanu nagrajeval prodorne pesnice in pesnike ter performerje in performerke.
Dotrpeli ste!