Ameriški predsednik Barack Obama je v torek zvečer v nagovoru iz Ovalne pisarne Bele hiše razglasil konec ameriških bojnih operacij v Iraku. Operacija »Iraška svoboda« se je začela z okupacijo države marca 2003, ko se je ameriška administracija pod pretvezo, da Irak poseduje orožje za množično uničenje, odločila za vojaško posredovanje. Ko je postalo jasno, da tega orožja ni, se je argumentacija posredovanja nekoliko spremenila – iskanje orožja je zamenjalo misijonarsko širjenje demokracije v regiji.

Z razglasitvijo konca vojaških operacij naj bi bil proces vojaškega »osvobajanja« Iraka zaključen, ameriški politični vrh pa napoveduje čas nove ere, operacijo »Nova zora«. Toda v Iraku bo tudi po uradnem koncu vojne ostalo 50.000 ameriških vojakov, s čimer bodo Američani še naprej vzdrževali pozicijo moči v državi.

Predsednik Obama ob razglasitvi konca vojne ni razglašal zmage, Američane pa je, v nasprotju s predhodnikom, prikrajšal za domoljubne govorne izbruhe.



Obamov govor je komentiral profesor s Fakultete za družbene vede Anton Bebler, ki je ob tem spomnil, da je imel Obama pomisleke glede iraške vojne že preden je prevzel položaj predsednika Združenih držav:



Invazija na Irak, ki je bila zadnji veliki vojaški projekt Busha mlajšega, je Američane zelo drago stala. Finančno so za organizacijo in izpeljavo vojaških operacij porabili več kot tisoč milijard ameriških dolarjev, kar je prispevalo k povečanju ameriškega proračunskega primanjkljaja. Še večje izgube pa se kažejo v številkah smrtnih žrtev. Na strani Združenih držav Amerike je umrlo 4400 vojakov, več deset tisoč je vojnih invalidov, na strani Iračanov pa je bilo po najbolj skromnih ocenah smrtnih žrtev okoli 100.000.

Za oceno vzrokov in same smiselnosti invazije na Irak smo poprosili Klemena Grošlja, mladega raziskovalca na Oddelku za obramboslovje Fakultete za družbene vede, ki je poudaril, da je bil ključni interes za vojno gospodarski:




Mnenje o iraškem konfliktu je na svojevrsten način predstavil tudi Jožef Jerovšek, poslanec slovenske demokratske stranke in član Odbora za zunanjo politiko v Državnem zboru:



Antonu Beblerju se zdi, da ameriška vojska niti ni dosegla smotrov niti ji ni uspelo izvesti demokratičnega preobrata:



Vojno v Iraku je v celotnih sedmih letih zaznamovalo tudi večje število kršitev človekovih pravic. Slaba varnost v državi in dejstvo, da so spopadi potekali skoraj po celotnem iraškem ozemlju sta vplivala na to, da so žrtve kršitev mednarodnega prava človekovih pravic predvsem civilisti, pa tudi vojni ujetniki. Metka Naglič, predstavnica Amnesty International Slovenije, nam je predstavila kršitve, ki so se dogajale:



Grozodejstva, ki so tekom ameriške avanture zaznamovala iraške ljudi in še vedno trajajo, je komentiral tudi Andrew Burgin iz britanske mirovniške koalicije »Stop the war«.



Številne kršitve človekov pravic pa večinoma niso bile sankcionirane. Metka Naglič iz Amnesty International.



V zadnjih letih se je način ameriškega vojskovanja korenito spremenil. Vse manj je uporabe poklicne vojske, vse več pa je zaposlovanja plačancev, ki skrbijo za zagotavljanje varnosti privatnih podjetij. Porast tega je pojasnil Klemen Grošelj:



Vpeljavo plačanih vojakov je komentiral tudi Andrew Burgin iz koalicije »Stop the war«.



Kljub uradnemu koncu vojne pa v Iraku vsaj do konca leta 2011 ostaja 50.000 pripadnikov ameriške vojske, ki bodo skrbeli za urjenje iraških varnostnih sil, boj proti terorizmu in ščitenje ameriških interesov. Prisotnost ameriške vojske v regiji tako ostaja velika, kar konec iraške vojne, ki ga razglašajo v Beli hiši, postavlja pod dvom.

Po mnenju Jožefa Jerovška bo vloga ameriških vojakov, ki ostajajo v Iraku, sledeča:



Kaj pa če se bodo razmere poslabšale? Ali obstaja možnost, da Združene države Amerike ponovno pošljejo v Irak dodatno vojsko:



Strateško vlogo ameriških vojakov, ki ostajajo v Iraku in njegovi neposredni okolici, je pojasnil Bebler:



Ali bodo iraške varnostne sile sposobne zagotavljati varnost v državi in kakšna bo politična prihodnost države, smo vprašali Grošlja. Po parlamentarnih volitvah, izvedenih 7. marca, Irak namreč še vedno ostaja brez vlade, glavne politične stranke se prepirajo že vse od volitev, prejšnji teden pa so celo ustavile koalicijska pogajanja.



O prihodnosti Iraka pa je za konec spregovoril še Andrew Burgin:



Končuje se torej še ena etapa ameriških neokolonialnih izpadov. Je pa razglasitev konca iraške vojne enostransko dejanje, ki še zdaleč ne pomeni tudi dejanskega prenehanja spopadov. Ob tem je Irak soočen z močno politično krizo, poleg tega pa ne kaže, da bo sektaško nasilje ob odhodu določenega dela vojske Združenih držav Amerike pojenjalo. Svit nove zore se zdi tako še kako oddaljen.

Kultivator sta pripravila Nika in Anže D.