Če se je francoski predsednik odločil, da bo, vsemu javnemu ogorčenju in pravni ilegalnosti navkljub, izgnal Rome iz heksagona, se je slovensko Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo odločilo za izgon znanosti. V tih in po zdravorazumski pameti počitniški avgust se je strateško prikradla novica o spremembi sofinanciranja doktorskega študija.
Obveznost celotnega plačila podiplomskega oziroma bolonjskega pomagistrskega študija pa s stola ni vrgla le tistih, ki so ravno oddajali prijavnico za vpis na sedaj edino možno, tretjo stopnjo izobraževanja. Predvsem je eksistencialno ogrozila večino podiplomskih študentov, ki so dolžni študij nadaljevati zaradi štipendijskih obveznosti, četudi so se vpisali pod drugimi pogoji in brez vnaprejšnje vednosti o njihovih spremembah.
Štipendija, nekoč finančna pomoč za lažje šolanje, je postala vpisnina, štipendista pa bo prisilila v eksistencialno bitko med rednim izpolnjevanjem študijskih dolžnosti in izkoriščevalskim, bržkone prekarnim, delom, nujnim za vsakodnevno preživetje.
Z 2700 € šolnine za letnik tretjestopenjskega študijskega programa Humanistika in družboslovje na Filofaksu je znanstveno raziskovanje omenjenih področij verjetno postala najdražja prostočasna dejavnost izbrane elite. Že vrabčki čivkajo, da je v slovenskem prostoru doktorski naziv prej slabost kot prednost pri iskanju zaposlitve. S prekarizacijo in korporativnim delovanjem raziskovalcem zatočišča ne nudi več niti njihova lastna, univerzitetna institucija, ki čedalje bolj klečeplazi za kapitalskim pogojevanjem evro-atlantske naveze.
Eno njegovih institucionalnih prisil predstavlja bolonjska reforma univerzitetnega študija. Nekoč prostor teoretskega in znanstvenega pluralizma je postalo orodje reprodukcije ideološke paradigme tako imenovanega prosperiranega Zahoda. Podrejanja znanosti potrebam gospodarstva poteka vsaj na dveh ravneh. Rezultati razpisov projektnih raziskovanj in štipendij, omejevanje vpisnih mest ter razločevanje med uporabnimi in neuporabnimi vedami od zunaj skrbijo za primat naravoslovja in tržno naravnanih programov nad družboslovjem in humanistiko.
Znotraj slednjega se pod taktirko iste ideologije in njene materialne univerzitetne prakse uveljavlja kulturni determinizem, ki koncept razreda nadomesti z identiteto. Ko kultura zasede privilegirano mesto, s stališča katerega je mogoče preučevati družbeno celoto, se razredna solidarnost in moč zgubita med borci za partikularne pravice posameznih skupin.
Praktični učinki neoliberalnega epistemološkega zasuka in institucionalnih prisil se kažejo v naraščajoči nekritičnosti na obeh straneh katedra. Nezmožnost kritične refleksije družbenega dogajanja se je nemara potrdila ravno ob omenjeni avgustovski novici. Če je izgon družbeno-kritičnih delavcev Univerze na Primorske še spremljala nekakšna solidarnost, se zdi, z izjemno nekaterih, da je univerza (za)ostala v prvi polovici preteklega meseca.
Z novo shemo sofinanciranja doktorskega študija naj bi država pravzaprav povečala število štipendij za izobraževanje na tretji bolonjski stopnji. Kar zagotovo ni res: bolonjski študij je namreč krajši od prejšnjega, saj dejansko ukinja raziskovanje na doktorskem nivoju, požvižgajoč se na kvalitativne in kvantitativne posledice v akademski sferi ter njihovem vplivu na celotno družbo.
Nadalje bodo financiranja deležne le pravilne, se pravi, ideološkemu enoumju sprejemljive raziskovalne teme. Večji odtok davkoplačevalskih finančnih sredstev se v šolstvo pravzaprav izvaja na upravnem področju, in sicer z reorganizacijo univerzitetne institucije po principih tržno usmerjenih podjetjih.
Nedavna sprememba sofinanciranja ter številne ostale prej manj kot bolj medijsko odmevne novosti v visokem šolstvu učinkujejo na možnost kakovostnega znanstvenega raziskovanja in eksistenco univerze ter vseh v njej zasužnjenih. Negotovemu prebijanju iz dneva v dan številnih doktorskih študentov in prekarno zaposlenih znanstvenikov se lahko kmalu zaradi nižjega števila vpisanih pridružijo birokrati številnih referatov in ostali nevidni, a za delovanje visokošolske institucije nujni, zaposleni.
Tržno naravnana univerza očitno pozablja, da se je z novo shemo financiranja poslala vsaj na evropski trg visokošolskega izobraževanja, kjer bo morala konkurirati programu in načinom financiranja tujih univerz.
Jezik si je obrusila Ana P.
Komentarji
komentiraj >>