Glasbeniki v teh krajih imajo silno radi kongrese in shode, pa najsi gre za klasiko, pop ali estrado. Ko je bilo treba konec osemdesetih konstituirati narod, si je tukajšnja muzikološka znanost na tako imenovanih Slovenskih glasbenih dnevih zastavila epohalno vprašanje o nacionalnem v glasbi. Na druženja, ki so z ene strani pomagala razbijati Jugoslavijo, z druge pa so deželico uspešno vračala tja v prvo polovico XIX. stoletja, so prihajali znanstveniki z vsega sveta. Trepljanja med kolegi profesorji in medsebojna nepotistična vabila po svetu so v akademskem svetu tačas postala nekaj vsakdanjega, toda obdelovanje posebnega vrtička, ki se nanj spozna 14 ali 15 ljudi, je vendarle pustilo hudo opustošenje. Nasledke vidimo šele danes. Muzikologi - dasipak študirani ljudje - se namreč na osnove materialistične teorije ne spoznajo nič bolj kakor Damjan Murko ali Severa Gjurin. Ko je podpisani v tistih davnih letih hotel zvedeti kaj več o rodni grudi oziroma nje plodni zemlji, je bil kaj hitro primoran obupati. Ni bilo ekonomskih dejavnikov, ni bilo oprijemljivih točk iz socialne zgodovine, ni bilo uvida, umeščenosti in tiste produktivne podstati, ki ji radi rečemo dejstva. Vsevprek se je poudarjalo, da je govor o glasbi, kakor da gre pri glasbi za polje, ki je povsem ločeno od sveta in navadnih človeških slabosti. Tovrsten način razmišljanja nas v dvajsetih letih pripelje neposredno do SAZASa, SIGICa, čudaških ekspertnih komisij, pavšalnega podeljevanja radijskih frekvenc, pogroma na revijo Muska, navsezadnje tudi do nedavnega kongresa o kvotah tako imenovane slovenske glasbe. Gre seveda za boj za predvajanje..

Najbrž je prav, da se prebivalstvo organizira in opozarja na krivice, toda oglejmo si pobliže, kakšna je mentalna podoba kongresne enotnosti. V zadnjih dvajsetih letih se tako umesti in ustoliči »slovenski glasbenik«, ki seveda ne počne nič drugega, kakor da nezavedno posnema vzorce iz domačijske književnosti. Iz teorije vemo, koliko fašizma se je izcimilo tako iz šolskega kurikuluma kakor iz dejavnosti Društva pisateljev, ki so se svojčas zgledno ujele z zgoraj omenjenimi muzikološkimi pretenzijami. Nagrada so bile lepe kariere, zasluge za narod so bile podeljene na hodnikih, zahrbtne igrice s predpolitično sanjarijo pa seveda javnemu dobremu niso koristile kaj prida in mu tudi danes ne. Zaskrbljujoče je, ker »slovenski glasbenik« mahoma hoče »vse«, totalni seštevek pravic, v katerem se mešata predkapitalska in kapitalska logika. Prav ta nabrkljana mešanica zahtev, pri katerih ni zaznati niti trohice političnega backgrounda, je poleg forme nastopa in razvpitega škandala, ko je vodstvo kongresa tovarišu Nikolovskemu odvzelo besedo, zaskrbljujoča in skrajno nevarna. Nacistične elemente je zaznati zlasti v tej brkljariji. Tako se je zgledno izdal popevkar in predstavnik glasbenikov Zoran Predin, rekoč, da pri kvotah vidi grožnjo kapitala. On torej, ki vztraja pri varnem »predkapitalističnem« vzorcu »avtorske rente«, s katerim se uravnava vsa družbena raba glasbe in zavoljo katerega se zavira sleherna kreativa, zdaj hlini, da avtorske pravice in njemu dodeljene tantieme niso eno izmed osnovnih gonil kapitala v današnjem času. Na globalni ravni te pravice podaljšuje ravno kapitalska logika, ki jo sicer z veseljem podpira sam kritik kapitalizma in vrli podpornik SAZASovih mahinacij in spletk Predin.

Toda vrnimo se k »slovenskemu glasbeniku«, domnevno ogroženi vrsti. To nesrečno bitje seveda ni samo krivo za dikcijo, v katero je padlo. V teh krajih se rado govori tudi o »slovenskem pesniku«, »slovenskem filozofu« in podobno. Imeli smo časnik Slovenec - in samo pomislite, kakšna čustva bi nas prevela ubogo prebivalstvo, če bi nekoliko jugovzhodneje od nas izhajalo glasilo z imenom Srbin. Kaj vse bi mu očitali! Sotrudnik Ičo Vidmar je v nedavnem odličnem komentarju za ljubljanski Dnevnik lucidno opozoril na navidez paradoksno ugotovitev, ki jo je podala kritična misel o glasbi: »Glasbeniki zvenijo originalno, ko neuspešno posnemajo svoje vzore (največkrat mednarodne, 'tuje').« To modrost si dejansko velja zapomniti. Toda ker so se na kongresu zbrali ljudje, ki vidijo »zgolj« glasbo in se jim zdi misel o njej povsem odveč, seveda iščejo domnevno originalnost drugje - v organizaciji klike, v zaščitništvu, skoz medsebojno trepljanje. Veliko vprašanje je seveda, ali se paradoksa o originalnosti zavedajo predlagatelji osnutka zakona o medijih. Oziroma drugače: Ali sploh vedo, kako zmuzljiv pojem je glasbeni uspeh, kako nevarna drhal so ravno združeni uspešneži, ki jim manjka originalnosti, ne znajo poslušati, misliti in se z glasbo ukvarjajo iz nekih samozadostnih razlogov, ki potem domnevno ustrezajo njihovemu statusu, češ o meni pišejo povsod, torej si zaslužim še več predvajanja.

Zaključimo z dvema prilikama. Avgusta nas je tako, hodeč po mestni vročini, šokiral veliki plakat, ki je vabil na neki kranjski tabor in oglaševal 100-odstotni jazz. Že pri tej formulaciji smo zastrigli z ušesi, kajti v osnovi je naperjena proti jazzu kot žanru samemu, naravnost šokirala pa nas je podoba ptička z zavezanim kljunčkom, ki je vabila na prireditev. Neduhovita, neokusna, pritlehna podoba, ki je kajpak takoj aludirala na Charlieja Parkerja, imenovanega tudi Bird. Ne, zadrogirancev, čudakov, takšnih, ki si upajo igrati drugače in doma celo poslušajo kaj drugega, pa pri nas že ne potrebujemo. Druga prilika pa je med spremljanjem kongresnih dejavnosti vašega kolumnista vrnila kakih deset let nazaj. Neki danes uspešni glasbenik in kongresni glasnogovornik - naj ostane njegovo ime prikrito - je bil tedaj še povsem neznana figura. Vaš kolumnist mu je v klubu Gromka na Metelkovi prvi omogočil odrske nastope. S tem ni seveda prav nič narobe - človek začne v špelunkah, potem pa se povzpne do Cankarjevega doma, državne televizije oziroma gre v Carnegie Hall, prejema nagrade in takšno. Podobnih v Gromki ni manjkalo. Bolj zanimiv je spomin na njegovo tedanje igranje. Zvezdnik je bil namreč zvezdnik že tedaj. Bili so večeri improvizirane glasbe, ki imajo povsod svoja nepisana pravila. Vsi smo si enaki, smo kolektiv, dobimo se skupaj, solistični deleži so upravičeni, med seboj se poslušamo, skupaj odidemo, vsi dobimo identične deleže plačila in tako dalje in tako naprej. Omenjeni »slovenski glasbenik« je kršil prav vsa omenjena pravila. Po navadi je prihajal pozno, šel na oder, ko je zadeva že tekla, tam v desetih minutah pokazal svoje mišice oziroma kurec, šel dol in se veselo pogovarjal z ljudmi, ki niso imeli s samim odrom nič. Poza? Alter šminka? Morda. Samo da je ata kupil najboljši ojačevalec, ki ga, jasno, ne posodim nikomur, samo da lahko nekega dne živim od glasbe, pa če moram za ta uspeh stopiti čez tisoč trupel.

Nedavni nacistični shod »slovenskih glasbenikov« v Cankarjevem domu je samo nadaljevanje zgodb, ki so se nakazovale v vseh zadnjih dvajsetih letih. Za zdaj imamo še nekaj marginalnih prostorov in obskurnih medijev, kjer lahko »neuspešni«, suha veja na drevesu naroda, torej tisti, ki slišijo, kar se dogaja po svetu, mislijo muzike in iščejo poti, nastopajo in so predvajani. Veliko vprašanje pa je, koliko tega klubsko-medijskega prostora bo odrezala morebiti uslišana kongresna farsa.

Terminal je pripravil Miha Zadnikar.