Kljub 200 letni zgodovini brez vojn, tradiciji demokracije ter visoke stopnje varovanja človekovih pravic je tudi na Švedskem to nedeljo v parlament prišla – skrajna desnica oziroma “protiimigrantska stranka” z zveličavnim imenom “Švedski demokrati.” Na volitvah v nedeljo so namreč švedski demokrati osvojili 20 sedežev oziroma 5,7 odstotka glasov.
Zahteve, s katerimi so se švedski desničarski “demokrati” prebili v parlament so seveda znane: stranka je opozarjala na “vse večji vpliv Islama” v Švedski, pogoste pa so bile tudi trditve, da Švedi na Švedskem zaradi obilice tujih emigrantov postajajo “državljani drugega razreda.” Stranka zahteva tudi 90 odstotno zmanjšanje podpor družinskim članom delavcev, ki živijo in delajo na Švedskem. V svoji kampanji so uporabljali tudi 150 000 evrov vreden video spot, v katerem truma žensk v nikabih v tekmi z berlopolto starko z berglami teče proti prazni državni blagajni, nad katero visijo zasilne zavore. Spot je bil sicer prepovedan na javni televiziji, vendar se še naprej brez omejitev pretaka po svetovnem spletu. Sporočilo filma je jasno – namesto na pokojnine za stare in nemočne Švede se državni denar troši za mračne islamske sile, ki razbijajo švedsko družbo. Tujci sicer predstavljajo 14 odstotkov prebivalstva Švedske in opravijo veliko večino del, ki jih Švedi ponavadi ne želijo več opravljati.
Vzpon antiimigrantske stranke v Švedski je samo ena od zadnjih sprememb na političnem zemljevidu Evrope. Podobne uspehe je doživela nizozemska Svobodjaška stranka, ki želi prepovedati Koran in zapreti islamske šole. Vse bolj popularna je tudi madžarska stranka Jobbik, ki odkrito zagovarja antisemitizem in javno napada Rome, k popularnosti te politike pa je zelo prispevala tudi Sarkozyeva vlada v Franciji s svojo deportacijo romunskih Romov, sicer državljanov EU.
Nič bolje ni drugje po Evropi. V Nemčiji so neonacistične skupine samo lani izvršile preko dvatisoč, predvsem zažigalnih napadov na tujce. Vzpon desnice je bila značilnost skorajda vseh nekdanjih socialističnih držav. V Romuniji je tako na primer Jon Gavra, bivši novinar in podpredsednik Stranke narodne enotnosti trdil, da so »Madžari prave pošasti«, njegova stranka pa je podpirala vladajočo Demokratsko fronto. Miroslav Sladek, vodja češke Republikanske stranke, ki je prej delal v oddelku cenzure v ministrstvu za informiranje Čehoslovaške je po demokratičnih spremembah zahteval »nov nurenberški proces za komuniste« in si zaželel izgnati Cigane. Madžarski pisec Ištvan Čurka je trdil, da je »Madžarska kultura v rokah kapitala ameriških Židov«. Desničarske stranke so ob tem dobile tudi do 8 odstotkov glasov na parlamentarnih volitvah v posameznih državah. Na vse to nismo imuni niti v Sloveniji, saj je desnica v Sloveniji, že takoj po osamosvojitvi Slovenije dosegla največji uspeh in leta 1992 dobila spektakularnih 10 odstotkov glasov«, torej celo več kot katerakoli desničarska stranka v omenjenih državah. To je bil čas, ko je na primer Aleš Žužek ustanovil Slovensko zvezo, ki temelji na »nacionalizmu, rasni usmerjenosti in konzervativizmu« in katere najpomembnejši cilj je bila izselitev iz Slovenije vseh tistih, ki so se v Slovenijo naselili po 9. maju 1945 in njihovih potomcev. V letih zatem je baklo ksenofobije prevzel Zmago Jelinčič, ki je še velikokrat, tako kot tako kot na primer na predvolilnem shodu v Ilirski Bistrici, znal povedati, da bomo »južnjake po reviziji zakona o državljanstvu poslali domov«, zaprli Velenjski rudnik, »v katerem koplje premog 90% južnjakov« tako da bi potem imeli »na pretek stanovanj za mlade družine« in se bo »dvignila nataliteta«.
Nevarnosti, ki jih te stranke predstavljajo za demokracijo se seveda ne skrivajo v njihovem parlamentarnem delovanju, pač pa predvsem v njihovi izvenparlamentarnih aktivnostih, vplivu na skinhede in stališčih, ki vzbujajo in potencirajo mednacionalno sovraštvo. Pri tem pa so v zaostrenih gospodarskih razmerah programe in ideologijo strank, ki so bile še včeraj samo na obrobju političnega prostora - kot kaže zlasti primer Francije – pričele prevzemati vladajoče stranke. V zvezi s Francijo je sedaj na potezi evropska komisija, ki bi se morala zavedati, da ne samo, da so kolektivne preselitve in odvzemanja pridobljenih pravic mednarodno in ustavno prepovedane, temveč da tudi izjave same, ki se zavzemajo za takšno ravnanje, lahko predstavljajo kazniva dejanja, storjena z javno besedo.
Nujnost določenih omejitev svoboščin tudi v primeru omejevanja javne besede najbolje ilustrira zgodba o nekem huliganu, ki se je pred sodiščem opravičeval, da »kot svoboden državljan lahko z rokami maha v katerikoli smeri, ki mu je pač po volji«, na kar mu je sodnik odgovoril, da je svoboda gibanja njegovih rok »omejena s položajem nosa vašega soseda.« To načelo je tako ali drugače zapisano v vseh sodobnih pravnih sistemih, zato tudi sodno preganjanje kaznivih dejanj, storjenih z javno besedo ni nikakršen »komunističen izmislek«, kot je to ob neki priliki dejal Zmago Jelinčič, pač pa praksa pravnih držav.
Vendar pa tudi boj zoper ksenofobične zlorabe javne besede ni brez napak. Tako na primer nov slovenski osnutek Zakona o medijih, ki prinaša tudi nekaj dobrih rešitev, namreč omogoča tudi ukinitev medijev, ki naj bi po mnenju inšpektorja za medije spodbujali k narodni, rasni, verski, spolni ali drugi neenakopravnosti, k nasilju ali vojni, ter izzivali narodno, rasno, versko, spolno ali drugo sovraštvo in nestrpnost. Na prvi pogled se ta odločba seveda odlično poda v strategijo boja zoper zlorabe svobode tiska. Toda pri tem ne smemo spregledati, da o tem, kdo so mediji, ki si zaslužijo ukinitev – v prihodnje ne bo odločalo sodišče, pač pa kar inšpektor po lastni presoji. Inšpektor bo lahko izdajatelja zaradi omenjenih kršitev tudi kaznoval in to z globo do 125 tisoč evrov, kar je za večino medijev enako ukinitvi. Zanimivo je, da je zoper ta določila zakona o medijih javno protestiralo zgolj Združenje novinarjev in piscev, medtem ko ostale novinarske organizacije še vedno molčijo.
Podobno velja tudi za določilo, po katerem bodo prepovedane lastniške koncentracije v medijih, ki ogrožajo javni interes. Kaj je javni interes, pa bo odločala petčlanska komisija, v kateri bo štiri člane imenovala ministrica za kulturo. Podobno drastična določila je v zakonu o informiranju pred dvema letoma ob velikem zgražanju evrospkih novinarjev sprejel srbski parlament. Predsednik Srbije Tadić je tedaj ta neevropski zakon podpisal v rekordnem roku, vendar ga je srbsko Ustavno sodišče že deloma razveljavilo. Res je presenetljivo, da se omejevanje svobode govora sedaj ob molku medijev znova vrača skozi stranska vrata – in to v Sloveniji, državi članici EU.
Boj zoper vzpon desnice, ki grozi z netoleranco je seveda upravičen, toda kot kažejo omenjeni primeri, v tem spopadu tudi levica dela resne napake. Kje je meja med ustavno še dopustno svobodo govora in kaznivimi dejanji je seveda vprašanje, na katerega morajo v vsakem konkretnem primeru odgovoriti sodišča, ne pa nekakšni inšpektorji. Sicer si bomo zaradi nevarnosti neonacistov sami uvedli - neocenzuro.
Terminal je spisal Igor Mekina.