Petek, 1. 10. 2010
Borja
* Čeprav Dibiase oziroma Mr. Dibiase ni noben novinec med beatmakerji z zahodne obale ZDA, pa so svetovna poslušalstva glitch hopa zastrigla z ušesi šele pred dobrim letom, ko je veteran izdal odmeven single pri založbi Fat City. Letos je sledil še EP Cakeology in prvenec je bil le še vprašanje časa. Machines Hate Me pričakovano dostavi vse sloge Dibiasove produkcije - od inštrumentalnega zapohanega soula do udarne umazanije in 8-bitnega zvoka računalniških igric 80-ih let.
Dibiase je odraščal v južnem Los Angelesu, v soseski Watts, ki je znana po nemirih in trdih življenjskih pogojih. Raje kot da bi postopal s kolegi po ulicah, se je pogosto zapiral v domačo garažo in igral video igrice. Računalniško konzolo so sčasoma zamenjale razne mašine za produciranje beatov, v prvi vrsti samplerji. Tako je leta 1995 začel delati surove, nizkotehnološke podlage, bil pa je tudi emsi. V relativni anonimnosti je sodeloval pri kar nekaj projektih in krujih, leta 2005 pa se popolnoma posvetil produkciji. Dibiaseova najmočnejša poteza je bila, da se je ves čas udeleževal raznih beat battlov, torej tekmovanj, kjer v živo pred publiko pokažeš svojo godbo, publika, včasih tudi sodniki, pa izbere zmagovalca. Eden takšnih večerov je bil tudi Sketchbook v Los Angelesu, ki ima danes že prav kulten status, saj so tu prve korake k svetovni prevladi delali Georgia Anne Muldrow, Take, Ta 'Raach, Flying Lotus, Gaslamp Killer, Ras G in Kutmah, torej skoraj ista ekipa, ki je danes zbrana okoli Lotusove založbe in klubskega večera Brainfeeder. Scena, ki se je razvila okoli inštitucije Sketchbook, je bila vsaj delno tudi “piflarska”, saj je bil velik del publike sestavljen iz ustvarjalcev samih, ki so prišli povohat, kaj “je novega”. Pri Sketchbooku je šlo torej tudi za posebno obliko soustvarjanja in tekmovalnosti - ne toliko, kaj glasbenik zmore v smislu virtuoznosti, ampak kaj trenutno dela, kakšen zvok se pili. Po nastopih so šli izvajalci domov, razmišljali in trenirali, kaj bodo pokazali naslednji teden.
Podobno, le nekoliko bolj šminkersko ideologijo danes predstavlja neposredni naslednik Sketchbooka, večer Low End Theory. Dibiaseu je šlo na teh beat battlih zelo dobro, kar nekaj jih je tudi zmagal in tako se je nekako prerinil, opazile so ga založbe po celem svetu, razni izvajalci so ga začeli cukati za remikse. Eden teh remiksov je bil za postalbumovski EP Flying Lotusa, torej za malo ploščo remiksov, ki je sledila plati Los Angeles, vendar pa se njegov sijajni remiks komada “Camel” na EP-ju ni pojavil, ker ga je zmedenec prepozno oddal! No, sledili so samostojni EP-ji in singli pri manchesterski založbi Fat City in pri dublinski All City. In po tej seriji odmevnih izdaj smo končno dobili tudi njegov prvenec, ki pa je izšel doma, torej pri losangeleški založbi Alpha Pup, ki jo vodi starosta lokalne scene Daddy Kev in ki je do sedaj navdušila z materialom beatmakerjev, kot so Free The Robots, Take, Nosaj Thing, Daedelus in Ras G.
Machines Hate me je precej kratka plata, ki se ustavi pri manj kot štiridesetih minutah in ki kombinira trde in udarne bobne z raznimi cenenimi sintetizatorskimi linijami in umazanimi sempli, ves čas pa po gruvu ostaja znotraj estetike hiphoperskih beatov. Da Dibiase največ črpa iz 8-bitne zvočnosti računalniških igric osemdesetih let, namiguje tudi s svojim nadimkom – Ted Dibiase ali The Million Dollar Man je bil namreč takratna zvezda ameriškega wrestlinga. Vendar pa album ni le nišni izdelek “chiptune” zvoka cenenih sintetizatorjev - zvoka, ki so ga v zadnjih letih popularizirali Dibiasovi kolegi, kot je Flying Lotus, po drugi strani pa tudi razni izvajalci dubstepa in levopoljne elektronike. Čeprav Dibiase nekako še najbolj dosledno od vseh svojih losangeleških sodobnikov prisega na to 8-bitno estetiko, pa je njegovo delo vseeno preveč razdrobljeno, uporablja pa tudi preveč semplov, da bi ga sploh lahko popredalčkali. V bistvu se paradoksalno njegova moč suverenega producenta najbolj pokaže prav pri komadih, pri katerih ne gre le za neposredno, očitno in nekoliko klišejsko kombiniranje glasbe igric iz osemdesetih in surovih bobnov. Pri teh Dibiase nakaže izjemno veščino obdelave semplov, pa tudi izjemen občutek za element presenečenja. Podlage so, kot smo pri glitchhoperskih produkcijah vajeni, precej kratke in na trenutke razmetane. Razmetanost je pri tovrstnih godbah skoraj pravilo in lahko izpade tako dobro kot tudi slabo. Slabo je, kadar se zdi, da je beatmaker izgubil rdečo nit, vse skupaj pa se sliši shizofreno, skoraj kot da bi preskakoval med radijskimi postajami. No, pri Dibiaseu občasna aranžmajska nasičenost podlag izpade večinoma dobro, kot da je skušal v kratke forme stlačiti preveč idej, vendar pa se je nekako vseeno znašel. Čeprav se zdi, da včasih kako dobro idejo zavrže in se hitro usmeri drugam, pa je pri svojem delu suveren in dosleden in tako poslušalca ne muči, ampak ga ziba v miganje z glavo.
Machines Hate Me je spodoben prvenec, ki pa ne prikaže Dibiasea v vsem njegovem sijaju, v sijaju, ki ga je prikazal s svojimi EP-ji v zadnjem letu. Na album se je vrinil tudi kak podtaknjenec, odvečni komad, in zaradi teh nihanj med najmočnejšimi in najbolj šibkimi deli plošče Machines Hate Me sicer ne razočara, a niti slučajno ne bo na krajši listi najbolj navdušujočih prvencev letošnjega leta. Mi pa že komaj čakamo prav tako prvenec Dibiasovega kolega Teebsa, ki izide te dni.
pripravil Borja Močnik
Komentarji
komentiraj >> Re: DIBIASE: Machines Hate Me (Alpha Pup, 2010) (ponovitev 8. 10. 2010 ob 00.30)
MCJ [04/10/2010]
Mike Tyson's Punchout, fight stage:
http://www.vgmusic.com/music/console/nintendo/nes/Punchout.mid
odgovori >>