Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Lovro Ravbar Sekstet, Radiostar!!! (2388 bralcev)
Sreda, 29. 9. 2010
MarioB



LOVRO RAVBAR SEKSTET, RADIOSTAR, 28. 9. 2010; Klub Cankarjevega doma, Ljubljana

* Jesenski del Cankarjevih torkov se je začel z dvojnim koncertom domačih in tujih jazzovskih sil. Klub je bil prijetno poln in vzdušje zagreto in odobravajoče, omeniti pa je treba, da je bilo več ljudi na prvem delu koncerta, ko je nastopil Lovro Ravbar s svojim kvintetom. Kot smo slišali od organizatorja, je Ravbarja prišlo poslušat veliko ljudi iz njegovega domačega Posavja in škoda je, da nekateri niso ostali na drugem delu koncerta z danskimi Radiostar, ki so uprizorili zabaven, nagroovan in uigran špil.

Saksofonist Lovro Ravbar se je predstavil s svojim sekstetom in z glasbo z albuma Rush Hour, ki smo jo pred leti slišali tudi na festivalu Jazz Cerkno, a z rahlo drugačno zasedbo. Ravbarjeve skladbe se precej naslanjajo na “klasičen” oziroma danes mainstreamovski jazz, a mu pridajo sodoben rob tako v zvoku kot izvedbi. Njegove navdihnjene saksofonske linije so ostali glasbeniki povzemali in nadaljevali s svojimi glasbili v inventivnih soliranjih. Precej v ospredju, nekako ob boku vodji zasedbe, je bil kitarist Jani Moder, ki je presenetil z našpičenim zvokom in razvejanimi linijami.

Kvintetu se je nekako na polovici koncerta pridružil še trobentač Igor Matković, ki je z zvečine zamolklim zvenom nudil fin kontrast bolj razbohotenemu Ravbarjevemu saksofonu. Nasploh se je zdelo, da bendu bolj pašejo baladne teme, v katerih so se vsi člani izkazali s kratkimi, a učinkovitimi izleti. Vtis imamo, da bi se dalo ta format zasedbe izkoristiti za več dvogovorov ali nemara celo solov posameznih članov, kajti za nekatere – denimo odličnega basista Mateja Hotka – se je zdelo, da bi rabili več prostora.

Danski kvintet Radiostar se odkrito – tako v besedi kot v glasbi – spogleduje in navdihuje pri folku, bluesu, rocku in countryju. Tako ne preseneča, da ima kljub vodilnima dvema saksofonistoma električna kitara velikokrat glavno besedo. Niclas Knudsen, ki jo vihti, je vešč strunar na sledi ribotovskega twanga, ki se lepo poda zasanjanim saksofonskim linijam. Čvrsto osnovo bendu nudita električni basist Thomas Vang in bobnar Anders Holm, ki tvorita dobro naoljeno ritem sekcijo, ki se je ne bi branil noben rockovski ali celo funkovski bend.

Vodja zasedbe, saksofonist Michael Blicher, je z zabavnimi štorijami o nastanku komadov ali o bendovi izkušnji, ko so igrali v Južni Koreji, nasmejal in sprostil navzoče, pa tudi bend, ki je deloval nadvse sproščeno, kot bi igrali v dnevni sobi, bolj za hec. Zvok benda se je gibal od zakajenega jazzovskega “feelinga”, prek omenjenih folkijevskih prvin pa do nadihov brazilske in karibske godbe. Ko smo si ob nekem komadu z veliko vplivi rocka in boogieja rekli: “Mater, saj zvenijo kot Rollingi”, je Blicher po koncu tega komada sam povedal, da je bila to njegova vizija komada v slogu omenjenih rock dinozavrov. Sledil pa je komad, ki ga je posvetil Muddyju Watersu; za čuda ni bil toliko bluesovski, pač pa bolj trdorockerski z razdelanim kitarskim solom.

Blicher in drugi saksofonist Fredrik Lundin sta se lepo dopolnjevala, eden je bolj ritmizial, medtem ko je drugi stregel z omamnimi in zavitimi solažami. Poleg komadov, ki jih poznamo s prvenca “It cannot bleed”, so Radiostar odigrali veliko novih komadov, ki po kakovosti ne zaostajajo za odličnim prvencem. Eden od viškov je bil nov komad, ki ga je Blicher uvedel s šaljivo zgodbo o tem, kako basist od njega tako rekoč zahteva, naj da v komade dobre basovske linije. Sledil je žgoč, hud basovski uvod v funkovsko-soulovski komad, ki se ga ne bi otepala ne Curtis Mayfield ne Solomon Burke. V nadaljevanju so se v kompleksni, a zelo plesni skladbi posamični člani izmenjavali v pletenju dobrega groova in podžiganja rastočega vzdušja, ki je prevzelo občinstvo.

Če sklenemo vtise: Radiostar so se nam razodeli ne le kot manjkajoči kamenček v spoznavanju bogate skandinavske – a slabo poznane danske – jazzovske scene, marveč tudi kot odličen primer, kako združitev jazza in rocka nikakor ne pomeni, da bomo slišali zlajnani fusion. Kul!

Na sinočnjem koncertu je bil Mario Batelič.


Komentarji
komentiraj >>