Predstavljajte si morebitno kampanjo za referendum o pokojninski reformi, kjer bi vladno in delodajalsko propagandno ikonografijo krasil nekdanji srbski predsednik in zločinec „broj jedan" Slobodan Milošević. Lik namreč pooseblja vse tisto, kar se pričakuje od delavcev: stahanovsko je opravljal svoje delo, zavračal zlonamerne sindikalne pozive po upokojitvi in ko se je leta 2006 v svoji celici haaškega sodišča skorajda približal magični meji petinšestdesetih let, je, da ne bi po nemarnem obremenjeval pokojninske blagajne, izpustil svoj zadnji prdec. A zapuščina njegovega dela v obliki postjugoslovanskih nacionalizmov ostaja in kljubuje puhlici, da ima vsaka stvar svoj konec.

V nedeljo so v Bosni in Hercegovini potekale splošne volitve, druge po vojni, ki so bile organizirane v samorežiji oblastnih struktur. Mednarodna skupnost je svojo vlogo odigrala dan po tem, ko je volitve certificirala za skladne z določili Sveta Evrope in Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi. Tuji opazovalci so sicer opozorili na visoko število neveljavnih glasovnic v Republiki srbski, izražen pa je bil tudi pomislek o skladnosti volilne zakonodaje z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah. Aktivna in pasivna volilna pravica je namreč omejena na podlagi etničnosti in bivališča, kar je bilo dorečeno za daytonskim omizjem „Blut und boden" tripašev, z v uvodu omenjenim gospodom vred.

Takšne tečne podrobnosti bi dominantna evropska politika seveda najraje amnezirala, saj si že tako razbija glavo z ohranjanjem Bosne in Hercegovine v sedanjih mejah. Ker s tako urejeno državo, kot je sedaj, ni zadovoljen nobeden od treh konstitutivnih narodov, da manjšin ne omenjamo. Lep dokaz bi bil že poskus malce podrobnejše predstavitve, kako in koga se je volilo na volitvah. Bodi dovolj dejstvo, da je Bosna in Hercegovina po načelu „deli in vladaj" živi muzej vseh mogočih upravnih sistemov in razdelitev, ki služijo zgolj potešitvi nacionalističnega gona.

Kako si drugače razložiti predvolilno kampanjo, v kateri se volivce navzlic 43 odstotni brezposelnosti rajca predvsem z nacionalističnim diskurzom. Medtem ko precej mladih vidi rešitev svojih težav v storitvenih zaposlitvah, ki jih ponujajo ameriške vojaške baze v Afganistanu, jim politiki priskočijo na pomoč z obljubami o zaščiti nacionalnega interesa - bošnjaškega, hrvaškega, srbskega. Zveni znano, kajne, le da se je v kašni drugi postjugoslovanski republiki, vam bolj znani, nategovalo na kakšno drugo, bolj ekonomsko obarvano variacijo.

Če je bilo pred volitvami kaj želeti prebivalcem Bosne in Hercegovine, je bilo to zmaga političnih strank, ki se zavzemajo za korenite ustavne reforme, ki bi odpravile skorumpirano in zbirokratizirano ureditev države. A tudi tu je potrebna pazljivost, saj recimo za zdaj ne obstaja niti ena srbska stranka, ki bi podprla ustavne spremembe, medtem ko si jih samooklicani hrvaški čelniki želijo zgolj zaradi volilnih frustracij. Že drugič zapored jih je na tokratnih volitvah, kjer se je izbiralo tudi člane triglavega predsedstva države, zafrknil Željko Komšić.

V Federaciji Bosne in Hercegovine, ki je poleg Republike srbske ena izmed dveh državnih entitet, je Komšić nastopil kot hrvaški kandidat Socialdemokratske stranke. Transformirana iz nekdanje Zveze komunistov je edina izmed večjih strank, ki goji nadnacionalni diskurz in je zato tudi trn v peti vsem ostalim. Zaradi takšne usmerjenosti Komšić za ostale Hrvate ni dovolj pravoveren, zato mu odrekajo legitimnost njihovega zastopanja, povrh pa naj bi bila za njegovo izvolitev zaslužna bolj številčna bošnjaška skupnost, ki skupaj s Hrvati sestavlja Federacijo.

Socialdemokratska stranka je sicer načelna zmagovalka volitev v Bosni in Hercegovini, a kaj, ko se ostale stranke koalicijskega sodelovanja z njo otepajo kot hudič križa. Če vzamemo v vednost še zmago Neodvisnih socialdemokratov secesionista Milorada Dodika v Republiki srbski, potem je slika popolnega zajeba na državni ravni jasna. Tudi zaradi premikov znotraj bošnjaškega volilnega telesa, ki je kot svojega člana državnega predsedstva delegiral kontroverznega Bakira Izetbegovića, sina bolj slavnega očeta, na katerega se lepijo obtožbe vseh vrst.

Ali torej držijo floskule evropskih politikov o državljanih Bosne in Hercegovine kot zmagovalcih teh volitev, saj naj bi tudi z visoko volilno udeležbo izkazali močno željo po demokraciji? Verjetno ne, saj si tudi v prihodnje lahko obetamo zgolj politično preigravanje strank z nacionalističnim pedigrejem, ki se predstavljajo kot edine legitimne zastopnice kronično nezadovoljnih narodov v Bosni in Hercegovini. Ta bo še naprej ostajala „temni vilajet", kot je nobelovec Ivo Andrić po turški upravni enoti poimenoval Bosno. In čisto za konec se povrnimo še k gospodu iz uvoda, katerega deseto obletnico prepoznega strmoglavljenja z oblasti obeležujemo danes. Sadovi dela preživijo človeka, ob Miloševićevem in njemu podobnih primerih je to očitno tudi v današnji situaciji Bosne in Hercegovine.

Komentiral je Tadej.