OTTO LECHNER & BRATKO BIBIČ + VASKO ATANASOVSKI, 7. 10. 2010; Španski borci, Ljubljana

* Nam dobro znana meharja, domačijskega Bratka Bibiča ter njegovega in že kar nekaj časa tudi našega dunajskega prijatelja Otta Lechnerja, smo imeli na domačih odrih priložnost slišati že kar nekajkrat. Največkrat kajpak v druščini Accordion Tribe, člana katere sta oba. Pred dolgimi leti sta nastopila v duu v Štihovi dvorani Cankarjevega doma, pozneje v triu z Larsom Hollmerjem v Gromki, Lechner pa je tvorno sodeloval z Bibičem pri njegovem projektu "Na domačem vrtu".

Napovedani duet harmonik na velikem odru Španskih borcev je bil torej redka priložnost, da Bratka in Otta slišimo v tandemu. A ni bilo čisto tako, kajti nenapovedano je z duom nastopil še pihalec Vasko Atanasovski, sicer Bibičev sodelavec iz novih Madleysev. Slišali smo večinoma Bibičeve novejše skladbe, tiste, ki jih je obelodanil lani na albumu "Ein guter Geist aus Grünenwald", posnetem na švicarskem festivalu Alpentöne in odigranem skupaj z njegovimi Madleysi, švicarsko zasedbo Rämschfädra in kanadsko evfonistko Shirley A. Hofmann. Lechnerjevo ustvarjanje pa smo spoznali v krajšem prepletu nekaterih njegovih komadov, v katerem smo slišali tako drobec ene skladbe z njegovega solo albuma Accordeonata kakor tudi del projekta, v katerem je uglasbil besedila Franza Kafke in ki smo ga pred leti slišali na njegovem solo nastopu v Gromki.

Bibičevi novi komadi, ki se spogledujejo s staro in novo klasično glasbo, a pri tem ohranjajo njegov nezgrešljivi skladateljski in izvajalski pečat, so bili Lechnerju pisani na kožo. Ali - bolje rečeno - v duetu dveh harmonik smo slišali, v kako veliki meri sta si izvajalska stila obeh meharjev podobna. Komadi z navidez ponavljajočimi se tematskimi vzorci, ki pa se ob vsakem novem taktu ritmično premenjajo, melodijsko pa prevzemajo nova pota, so ponujali slušni videz zvočne zanke, ki se ritmično ves čas prekucuje in spreobrača. Tako se začetni občutek prijetnega, omamnega zibanja, podoben občutku, ki ga ustvarja zvončkljanje glasbene skrinjice, venomer postavlja pod vprašaj in zaostruje.

Vtis repetitivnosti, ki pa se vendar stalno izmika sami sebi, je poudarjal Atanasovski na flavti in saksofonih. Z vijugastimi liričnimi in mehkobnimi linijami je povečini podčrtaval glavno linijo melodije, sem ter tja, a bolj redko, pa sta se meharja utišala, da smo bolj razločno slišali vodilno linijo v njegovi interpretaciji. Je pa Atanasovski tudi v trenutkih, ko ni igral, dajal ritmični in vizualni poudarek koncertu, saj je z glavo kot neke vrste človeški metronom prav zabavno nihal in kimal v težko ulovljivih ritmih muzike.

Koncert se je začel in tudi končal z vnaprej posneto glasbo; uvodoma smo slišali komad "Gallusovina", v katerem dominirajo zvonovi. Le-tem pa so se, medtem ko so prihajali na oder, z različnimi glasovi pridružili vsi trije glasbeniki: Lechner z grlenim petjem, Atanasovski z lahkotnim prepevanjem, Bibič, ki tovrstne posege že tako redno umešča v svojo glasbo, pa z raznolikimi glasovnimi artikulacijami. Na koncu je Bibič ostal sam na odru, vstal in ob spremljavi posnete glasbe zapel svojo pikro pesem "Petelinje", ob kateri se je Ježku tam gori obraz ziher razlezel v nasmeh.

Bil je lep, poučen večer in prav škoda je, da se je v Španskih borcih prikazalo le malo občinstva. Morda bi s kakim neusmiljenim dekretom kazalo zaukazati, da morajo domači, po kvotah hlepeči glasbeniki na teden obvezno obiskati vsaj en koncert slovenske glasbe ...

Na koncertu je bil Mario Batelič.